Aljoša Bagola

PISANJE Z ROKO – TEHNOLOGIJA, KI ČLOVEKU TISOČLETJA ZAGOTAVLJA NAPREDEK

Kreativec, oglaševalec, kolumnist, glasbenik, rodoviten um, predvsem pa človek, ki je močno vpet v hektiko analogno digitalnega današnjika in hkrati sposoben zazrtja vase. Tokratni  sogovornik Aljoša Bagola je izvršni direktor oglaševalske agencije Pristop Creativa. Veščini, ki ji grozi, da pristane na deponiji življenja, sva v razmišljujočem in lucidnem pogovoru dodala preživetveno dimenzijo.

Kakšno moč nam dajeta svinčnik in list papirja?

Rad povem, da sem vesel, da sem v službi ideje, ne pa v ideji službe. Poleg glave mi je pri tem na voljo na voljo nekaj rekvizitov, kot sta papir in svinčnik, najraje pa uporabljam nalivno pero. Ko je človek soočen s praznim papirjem, ne prenaša le misli iz glave, pač pa tudi iz srca in duše. Začuti poziv, klic, da začne ustvarjati in izpusti na plan svojo kreativnost.

Delate v pretežno digitalnem svetu. Pogosto uporabljate papir in nalivno pero?

Večinoma. Zjutraj se usedem ob čaju ali kavi. V brezčrtno beležko začnem risati, skicirati, šele potem zapišem v digitalni obliki. To je moj alkimistični pristop.

Nekje ste napisali, da je list papirja največji pospeševalnik kreativnosti, da glava vodi roko, kamor duša hoče. Če je kreativnost biološka funkcija, ali bi lahko rekli, da je to črta, ki teče in poskakuje v ritmu srca?

V bistvu ima kreativnost preživetveno funkcijo. Ljudje smo, zaradi manjših gibalnih spretnosti in slabšega perifernega vida v primerjavi z živalmi, razvili določene biološke značilnosti. V boju pred plenilci smo začeli uporabljati možgane ter s pomočjo kreativnosti razvili pasti in orodja. Ne le po biološki, tudi po siceršnji strukturi, ki vključuje miselno in duhovno komponento, je človekova temeljna potreba, da se izrazi. V tem primeru kreativnost nima neposredne preživetvene funkcije, v smislu, da moramo nekomu ubežati, ga pretentati, a za zdravje in izpolnjenost naše duše moramo ustvarjati, nekaj dati iz sebe.

Ali je razlika, če črto, ki poskakuje v ritmu srca, rišemo  z roko ali z računalnikom?

Seveda, neposrednost ima svojo težo in pusti pečat, ki je zelo iskren. Pisanje z roko je poseben obred, vzeti si moramo čas in premislili, kaj bomo napisali. Bistveno bolj smo vpleteni, saj sporočila ne moremo kar pobrisati in napisati na novo. Rene Descartes je začel pismo svojemu prijatelju »oprosti, ker si nisem vzel časa, da bi ti napisal krajše pismo«.

Pismenost postaja vse bolj vizualna. Tudi črke so vizualni simboli, a jih prevečkrat zamenjujemo z banalnimi prikazi, kot so čustvenčki. V primerjavi z dobrim izborom besed v avtorskem zapisu, ki odraža naše razpoloženje, z njimi zelo omejujemo možnost izražanja. Kadar pišemo bolj impulzivno, čustva neposredno zlivamo na papir, takrat ima pisanje direktno povezavo s črto, ki poskakuje v ritmu srca.

Prej sva rekla, da nam kreativne rešitve lahko rešijo življenje. Se ta analogni program v stiski hitreje vključi, če ga tudi sicer izvajamo?

Zagotovo sta najprej na delu nagon in adrenalin, ko del možganov sprejme rešitve, ki jih zavestno sploh ne bi dojeli. Za tem pride na vrsto kreativnost in če je priučena skozi delo, potem tudi osnovni refleks vsebuje njen odmerek. Sebe sem zalotil v situacijah, ko so drugi panično odreagirali, da sem k rešitvam pristopil drugače in ubral nenavadno pot, ki jo tudi sicer uporabljam pri svojem delu.

Ali posameznikova odgovornost za svoj razvoj vključuje tudi ohranjanje pisanja z roko?

Vsekakor. Človek mora biti pismen, to mu omogoča razumevanje sveta. Tehnologijo, ki je spremenila način človeškega obnašanja, kot je pisanje z roko, je nujno treba vzdrževati ne samo kot kulturno dediščino.

Sicer pa je to predvsem odgovornost družbe, izobraževalnih ustanov. Moja tašča, ki je profesorica slovenščine na srednji šoli, ima izjemne težave z slabo pismenostjo celih generacij, ki so po zakonu dobe in tehnologij, s katerimi so obkroženi, postali digitalni domorodci. Tehnologijo razumejo kot podaljšek telesa in obliko samoumevnosti. Dijaki v četrtem letniku pišejo esej z velikimi tiskanimi črkami, kar je potem enostranski zapis, ne pa esej. To ni povezano samo s tem, kako znajo pisati, ampak predvsem, kako znajo razmišljati. Ob tem se je res treba zamisliti in ustrezno nagovarjati, kajti človek, ki ne zna napisati eseja z roko, ga verjetno tudi s tipkovnico ne more.

Ves čas ugotavljava, da pisanje z roko vzpostavlja boljši stik s seboj. Če bolje čutimo, kar nosimo v tkivu, verjetno tudi hitreje prepoznamo svoje danosti, talente in se lažje najdemo v poklicu in življenju?

Zagotovo. V življenju čutim dolžnost do nekaterih stvari, predvsem do družine in do sebe. Čutim obvezo, da svojemu talentu zagotovim, da se aktivira in izrazi. V zadnjem času je skrb podvržena drugačni presoji. Manj, da moram ustvariti čim več epskih del in dobiti čim več nagrad, pač pa temu, da sem v stiku s tem, kaj moram biti in kaj postati.

Velikokrat se ujamemo v samoumevnost svojih poklicev in karier, kot da so neke tračnice, po katerih potuješ ali ausglajzaš. Prevrednotenje prioritet se mi zdi pomembno tudi zato, da si s pomočjo osnovnih oblik samoizpraševanja, samorefleksije, kot so dnevniki, nastavimo ogledalo. Če imamo nekaj, kamor ob koncu dneva nakracamo nekaj misli, nam to pomaga ugotoviti, ali smo na pravi poti, ali nas poklic še izpolnjuje. Če je v mojem poklicu ustvarjanje z roko nekaj ključnega, mi ga hkrati postavlja pod vprašaj.

Ste zelo elokventna oseba. Svoja stališča in vrednote pogosto komunicirate, verbalno in neverbalno v javnih pojavljanjih, pisno v obliki kolumn, rokopis pa zaradi digitalizacije redko pride v javnost. Ostaja pa še en način izražanja.

Res je. Za tistega, ki ima izrazit stil, radi rečemo, da je dodal svoj pečat, svoj podpis. Svoje vrednote in stališča komuniciram tudi prek svojega dela, ki mu skušam dodati svoj podpis.

Neposrednost, ki jo ima pisava, je v nekem bolj šaljivem smislu bila opredmetena v kracanju zdravnikov, saj so recepte še v lekarni težko dekodirali. Ali pa v načečkanih zapiskih s faksa. Če smo na predavanjih sami zapisovali, smo se pri učenju lažje vživeli v trenutek, ko je bilo napisano izrečeno in se s tem hitreje naučili. Sicer pa smo do rokopisa po mojem mnenju malce nepravilno opredeljeni. Če bi nekdo od nas zahteval, da nekaj napišemo, bi pisali preveč premišljeno in čitljivo. Tudi sam pri pisanju misli na Instagramu sledim določeni tipografiji, ker želim, da vsi, ki posvetijo temu tri sekunde pozornosti, razberejo sporočilo.

Kako nastajajo vaše kolumne, si pomagate z opornimi točkami ali kar pišete?

Običajno že ob koncu kolumne podam izhodišče za naslednjo, zadnji dan se priklopim na nek navdih in nikoli ne vem, kam me bo pisanje pripeljalo. Tudi pri strokovnih vsebinah si dovolim, da so po moje napisane, saj revije, za katere pišem, ravno to spoštujejo.

Pri pisanju z uporabo tipkovnice se vključi manj možganskih omrežij kot pri pisanju z roko. S tem krnimo sposobnost pomnjenja, kompleksnega razmišljanja, domišljije… pri igranju inštrumenta tudi pritiskamo na gumbe, tipke. Kje  je razlika?

Zagotovo je razlika, tudi sam igram klavir, kitaro, bobne. Na klavirju lahko uravnavamo dinamiko, glasnost, ritem tonov, zato čutimo novo energijo v obliki zvoka, ki resonira.  Tipkovnica pa ni dinamičen inštrument, na ekranu produciramo uniformiran zapis v sistemskih fontih. Na voljo imamo le tri ali štiri, pa se pretvarjamo, da smo individualni.

Postajamo učinkovitostno naravnani. Mnogo držav opušča učenje pisane pisave v osnovnih šolah, mlajše generacije vedno pogosteje pišejo le s tiskanimi črkami. Ali ni to malce paradoksalno, saj je pisana pisava hitrejša, sploh poenostavljena kaže na učinkovitega človeka?

Mnenja o digitalni učinkovitosti ne držijo povsem. Izgubljamo preveč časa s pisanjem prevelikega števila mailov, s čimer le ustvarjamo vtis učinkovitosti. Opažam, da odkar imamo prek maila možnost hitro sklicati sestanek, samo zaradi dejstva, da je treba sestankovati, je produktivnost v upadu. Če bi morali vabila poslati v obliki pisma, bi bolj razmislili, kaj je pomembno in kaj ne. Kar se razvoja tiče, drvimo v precej trapasto smer. Sam največ naredim, ko se izklopim, tudi e-pošto, da ni motilcev in imam mir.

Kaj pa pisana pisava?

Precej neočitno, pa hkrati zelo jasno. Pisanje z roko je tehnologija, ki je vrsto tisočletij zagotavljala napredek, izboljšala komunikacijo in s tem odnose. Možna je primerjava s tehnologijami, ki so na drugih področjih počele nekaj podobnega. Če pogledamo iznajdbo dvotaktnega motorja, črpanje nafte in posledično onesnaževanje okolja, se pri pisanju z roko zdi obratno, da pomanjkanje te tehnologije onesnažuje okolje. Še posebej odnose. Vsak lahko gre na internet, popljuva vse in vsakogar, grdo piše o nekom ali nečem. Banalno. Če bi morali napisati pismo in ga poslati, bi bilo takšnega početja bistveno manj.

Pred leti, ko so na POP TV še imeli informativno oddajo ob enih, ki je bila zelo zanimiv medijski format, sem bil komentator aktualnih dogodkov. Dobil sem veliko komentarjev, tudi na svojo frizuro. Nekateri so želeli ostati anonimni in so poslali pošto na Pristop. En tak komentar, napisan z zelo lepo pisavo, je bil »zaboga, cigan, ostriži se že«. Vzel sem ga kot kompliment, saj poznam v Prekmurju veliko Romov in mi je bilo v bistvu lepo, da me primerjajo z njimi. Poleg tega pa si je ta nekdo vzel čas, napisal sporočilo na papir, šel na pošto, kupil znamko in poslal pismo.(smeh) Kritiko lažje prenesemo, če se za njo kdo bolj potrudi, kot da nas le popljuva na spletu z anonimnim vzdevkom in vso strahopetnostjo, ki tiči za tem.

Nek angleški kolumnist je rekel, da še nikoli v zgodovini človeštva toliko ljudi, ki nimajo nič povedati, ni imelo možnosti, da to pove tako zelo naglas. To je realnost interneta, družbenih omrežij. Tehnologija, ki je želela demokratizirati komunikacijo, se zdaj odvija v napačno smer, z vsemi fake news, ki vplivajo na izide volitev, brexitom ipd.

Pisanje z roko je zelo pomembna tehnologija tudi za vse prihodnje generacije. Razumevanje, da se s tem, ko se naučimo pisati, lahko naučimo brati in postanemo samostojni, je pomemben del odraščanja.

Januarja 2019 bo v Sloveniji potekal Teden pisanja z roko, 23. januarja ima pisanje z roko tudi svoj mednarodni dan. V dobi digitalne odtujenosti, ko se tudi vsa naša čustvovanja selijo na tipkovnico, se to sliši kot klic na pomoč.

Nisem vedel, da je stanje tako zaskrbljujoče, da nekaj tako osnovnega in pomembnega postaja marginalna, nezaželena dejavnost. Precej šokantno. Vsekakor morajo v šolah razumeti trenutno situacijo in jo obravnavati na način, da se digitalne tehnologije ne demonizira preveč. Prikazati je treba kakovostno sobivanje obeh svetov.

Izgubljamo romantičnost, ljubezen vedno težje verbaliziramo. Kaj bi rekli mladim, ki težko sklepajo medsebojne odnose, samskost pa je sindrom sodobnega časa…

Tu so seveda nujni sistemski ukrepi na dolgi rok. Večkrat rečem, da je iznajdba interneta in družbenih omrežij, podobna iznajdbi ognja. Veliko se jih bo moralo opeči, preden se bomo naučili ravnati s tem. Zdaj smo v zelo zgodnji fazi, prednost je globalna povezanost, a vse bolj v ospredje prihajajo slabosti. Erozija pristnih odnosov je ustvarila velike blokade med ljudmi, ki jih fabricirano nadomeščamo s čustvenčki, polni srčkov in bleščic. A to ne more nadomestiti izkušnje pristnega človeškega stika.

Med mladimi je vedno več duševnih bolezni, ker so jim ti svetovi nevarno neraztolmačeni. Obremenjeni so z dobrim izgledom in samorežiranje v zahtevano popolnost doživljajo kot pritisk. Poleg tega stereotipiziran vidik osebnosti mlade sili, da se že zelo zgodaj znamčijo. Če ima nekdo svoj profil, z njim daje vtis, da se je »našel«. Včasih smo svobodno eksperimentirali, se iskali, menjali identitete, od šminkerja do punkerja. Če mlad človek danes eksperimentira s svojo izraznostjo, dobi manj prijateljstev. Srečujemo se z umetno inteligenco, ko algoritem, ki so ga sprogramirali srednješolski piflarski dečki, določa počutje celemu svetu. Ni več svobode iskanja, saj algoritem tega ne dovoljuje.

Fenomen ustvarjanja nenehne sreče in popolnosti, všeček-srček, ta mini odmerek ljubezni, je zelo obremenjujoč mehanizem. Mladi, v želji, da ustvarijo vtis sreče, nervozno objavljajo veliko fotografij. Če vsaka ne dobi vsaj sto všečkov, imajo občutek, da so osamljeni, da ne pripadajo nikomur in nikamor. Na žalost se pri tem izčrpavajo vsi, tudi tisti, ki gledajo in se sprašujejo, zakaj oni ne morejo tako živeti. Tako se lahko hitro pojavijo potrtost, osama, neizpolnjenost, depresija, manjvrednost. V prihodnje bo težav še več, situacija zahteva resen premislek.

Poleg odtujenosti opažamo še en sindrom, izgorelost. Postavljanje prioritet postaja vedno večji problem. Pisanje z roko je, kot aktivnost, ki je povezana z ritmom celotnega telesa in učinkuje na naše počutje, morda lahko eden od načinov, da ugotovimo, kaj se nam dogaja.   

Zelo zanimivo opažanje. Zagotovo je to indikator, na katerega pozabljamo. Izgorelost je postala epidemija, kuga sodobnega časa. Gospodarstvo na leto izgublja na milijone delovnih dni, zavarovalnice letno izplačujejo 700 milijard za okrevanje ljudi, ki trpijo za izgorelostjo. Detektorjev, s katerimi si lahko preverimo nivo stresa, je pa k sreči vedno več. Na različnih področjih, medicinskem, duhovnem, zaposlovalnem in tudi strokovnjak za pisavo nam zagotovo lahko pomaga ugotoviti, kako daleč smo do te resne oblike bolezni.

Pisanje dnevnika z roko je eden od zelo dobrih načinov nadzora, saj pri vsakodnevnih zapisih lahko opazujemo, kaj se preliva na papir. Če opazimo preveč stresa, preveč tesnobe, moramo čim prej odreagirati. Ko zapisujemo, začnemo razmišljati s svojo glavo in postavljati meje. Če je izpraševanje zelo iskreno, se izgorelost lahko prepreči.

Ali nam dobra veščina pisanja z roko lahko pomaga k večji konkurenčnosti na zahtevnem trgu delovne sile?

Razumeti moramo razliko med uspehom in napredkom. Uspeh vrednotimo z več denarja, več kvalifikacij, več vsega, na drugi strani napredek dostikrat merimo z manj, manj stresa, manj odgovornosti. manj strahov, manj dvomov.

No, manj pismenosti zagotovo ni napredek. (smeh) Če lahko nekdo med svojimi sposobnostmi in kvalifikacijami našteje, da je pismen, da zna napisati izdelek, ki ima rep in glavo, ki upošteva slovnična pravila, izraža načitanost in razumevanje problema, je to velika prednost.

Zelo pogrešam ljudi, ki se znajo dobro izražati. V našem poslu dobro idejo težko ohranimo pri življenju, če ne znamo napisati dobre zgodbe in jo ustrezno komunicirati, zato mora vsak snovalec idej nujno narediti tudi evolucijo na področju pisanja.

Na tako stanje vpliva veliko elektronske komunikacije, ki sem jo že prej omenil. Tudi sam, zaradi učinkovitosti, pri pisanju mailov ne uporabljam velikih začetnic, niti pik, uporabljam pa slovnična pravila, vejice in sintakso, da so misli oblikovane.

Če torej gledamo pismenost z vidika uspeha, pomeni več kvalifikacij. Če znamo dobro pisati z roko, zagotovo tudi bolje sestavljamo vsebino.

Če pa jo gledamo z vidika napredka, smo pri pisanju z roko v boljšem stiku s sabo, imamo več kapitala za kakovostno refleksijo, kar pomeni, da smo bolj umirjeni. Če smo umirjeni v tem podivjanem svetu, bolje izvajamo svoje naloge, kar vpliva na karierno uspešnost, saj smo uspešnejši zato, ker imamo več napredka. Posledično imamo več energije za uresničevanje svojih ciljev in ne ciljev in pričakovanj nekoga drugega. Ko bomo ljudje to razumeli, bo vsem veliko lažje. Očitno je do tega možno priti, tudi s pisanjem z roko.

 

Alenka Zdešar, karierni in poslovni coach