Smernik – januar 2015/leto 4/št. 1

Uvod – Nekaj let šolanja ne sme določati našega celotnega življenja  

Klemen Šavli – intervju

NEKAJ LET ŠOLANJA NE SME DOLOČATI NAŠEGA CELOTNEGA ŽIVLJENJA  

Ljudje nismo le pomnilniki podatkov, ki so namenjeni pridobivanju potrdil. Smo bistveno več!

Uspešne kariere ne določajo najboljše ocene v času šolanja. Zanjo je potrebna predvsem celovita osebnost, ki zna gledati okoli sebe, je odgovorna in inovativna. Potreben je spoj analitičnega in intuitivnega razmišljanja, ki je usmerjen v notranja občutja. Le zavedanje svojega telesa in svojih občutkov omogoča celostno razumevanje življenja, človeka in njegovih potreb. In vedno so najprej občutki, nato šele razum!

Z bistroumnim opazovanjem in razmišljanjem, usmerjenim v prihodnost, smo inovativni lahko vsi. Do uresničitve svojih idej se lažje dokopljemo z medsebojnimi stiki, s pomočjo drugih, preko njihovega vzporednega prizadevanja uresničitve lastnih idej. Če poleg tega ne živimo v eni od tipičnih človeških zmot, o lahkotni poti do uspeha, imamo veliko možnosti, da s svojim ustvarjanjem in delom prispevamo k razvoju sveta.

Današnji sogovornik je z mehkobno logičnim razmišljanjem izredno zanimiva družba. Zdi se, da je mnoga vprašanja že zdavnaj predvidel in nanje našel odgovore. Prepričan je, da moramo delati to, kar nas osrečuje in s čimer lahko pozitivno vplivamo na svet. Kot aktivni opazovalec življenja moramo zavestno gojiti možnost, da izstopimo iz vzorcev in smo se na današnjo situacijo že jutri sposobni odzvati drugače.  

Alenka Zdešar


Klemen Šavli

Klemen Šavli je informatik, programer. Sporazumevanje s strojem zelo dobro razume. Če si ukazi sledijo v smiselnem zaporedju, skoraj ne dela napak. Značilnost človeškega sporazumevanja, pravi, pa je precej drugačna. Razkorak med izrečenim in slišanim je mnogokrat zelo velik, še posebej, če izrečeno ne upošteva potreb sogovornika. Povzroči veliko nesporazumov in propadlih projektov. V zaprtosti v svoje poklice, ki je za naše kulturno okolje še precej značilna, vidi veliko škodo in meni, da nas nekaj let šolanja preveč opredeljuje. V tujini ljudje tudi večkrat v življenju zamenjajo poklic in so zaradi tega bolj odprti. Prepričan je, da nismo samo tisto, kar se efektivno učimo leto ali dve. Smo bistveno več. Občutek, da lahko nekaj dosežemo s tem, kar smo, je za vsakega od nas najbolj privlačen. Presega vse motivacijske teorije.

Pri ustvarjanju, tudi s pomočjo razumevanja potreb svojega telesa, sledi najnovejšim tehnološkim trendom. Ti se usmerjajo v izdelavo povezovalnih spletnih platform, ki omogočajo izmenjavo dobrin, storitev in upoštevajo pravila delitvene ekonomije. Pravi, da na ta način družba, ki poseduje veliko količino znanja, poskrbi, da le-ta kroži in izboljšuje naše bivanje.

Univerzitetni diplomirani informatik je avtor platforme Harmonia.si, ki povezuje ponudbo in povpraševanje s področja storitev zdravja in lepote. Poleg tega je tudi soavtor spletnega orodja, portala Gospodar-zdravja.si. Z njegovo uporabo si lahko vsak posameznik vodi osebni zdravstveni karton in postane skrbnik svojih podatkov o zdravju v elektronski obliki. Portal omogoča vzpostavitev evidence obravnav pri osebnem zdravniku in specialistih, dnevnike meritev, jemanja zdravil ter drugih dogodkov, ki vplivajo na njegovo zdravje.

Je aktivni član Toastmasters kluba Ljubljana in s svojim sodelovalno govorniškim duhom privabi marsikaterega novega člana.

Po poklicu si računalničar, programer, pravi geek, kako je prišlo do tega, ker je modno ali…?

Rodil sem se v majhnem železarskem mestu Jesenice. V osnovni šoli mi je dobro šla matematika, zanimala me je tehnika. Ker je bilo celotno kulturno življenje mesta prilagojeno njegovi industrijski naravi, iz okolja nisem dobil nobene razvojne spodbude ali se soočil s kakšnim dodatnim izzivom. Po zaključku osnovne šole sem se vpisal v srednjo elektro in strojno šolo v Kranju. V tem obdobju pa se mi je že bolj jasno oblikovalo zavedanje, kaj mi ustreza. Računalništvo še ni bilo tako popularno kot danes, a je že obstajala Fakulteta za računalništvo v Ljubljani. Vpisalo se nas je okoli dvestopetdeset, kar je bilo za tisti čas veliko. Marsikdo je študij razumel kot igranje igric, zato se je v prvem letniku število vpisanih precej skrčilo. Študij je zahteval predvsem dobro znanje matematike in ostalih tehničnih znanj. Informatik jih potrebuje za razvoj abstrakcije, ki je temeljna pri izdelovanju različnih programskih okolij.

Če živiš v okolju, ki te ne podpira, je verjetno potreben pogum, da stopiš naprej.

Šlo je za čisto upanje, da mora biti v življenju nekaj več, kot delati v majhnem, industrijskem mestu. Nobenega bistvenega poguma ni bilo potrebnega, razen tega, da sem se preselil v Ljubljano, namesto, da bi se vozil le na predavanja. A prav to, da sem zapustil domače  mesto, je bilo odločilno. Odprl se mi je svet, v katerem sem lahko pustil prosto pot vsemu, kar sem prej zadrževal v sebi in začel dobivati odgovore na mladostniška iskanja in vprašanja.

Začel sem se razvijati kot človek, osebnostno, strokovno in socialno. Učil sem se poslušati sebe, kaj si želim in ustvarjati z vsemi napakami. Če bi se danes vrnil, bi verjetno našel področje, kjer bi bil lahko ustvarjalen, v obdobju odraščanja, ko se samozavest šele oblikuje, pa brez podpore okolja ni šlo. Zaradi te izkušnje se še bolj zavedam, kako zelo pomembno je, da kot družba dajemo priložnost mlajšim in skrbimo za njihov razvoj. V nasprotnem primeru gredo stvari lahko v napačno smer. Bogastvo družbe je ravno v tem, da nudi podporno okolje.

Zdi se, da je bil študij precej logična izbira. Izbral si ga na podlagi občutenja in zaznanih talentov, zato te tudi ni presenetil. Bil je začetek ustvarjalne poti.

Študij je bil relativno naravna in varna izbira. Zavedal sem se tehničnega talenta in dobrega znanja matematike. Na začetku sem živel v zelo majhnem socialnem prostoru, kar je precej značilno za računalničarje. Še vedno ne vem, ali nekdo postane računalničar, ker nima nikogar, s komer bi se družil in zato razvija tehnične stvari ali si zato, ker jih razvija, ne ustvari socialnega okolja. Na vprašanje, zakaj je temu tako, si moram še odgovoriti.

V poslovnem svetu je veljalo veliko povpraševanje po našem delu, podjetja so nas skoraj iztrgala iz študijskega okolja. Vsi sošolci smo imeli delo za polni delovni čas. Bilo je zabavno, včasih sem bil začuden, da dobim plačilo za nekaj, v čemer uživam.

Kasneje sem se lotil zelo resnega poslovnega programiranja, upravljanja z velikimi količinami podatkov. Po zaslugi takratnega delodajalca sem se strokovno veliko izobraževal. Na ta način sem pridobil zelo kompleksno tehnično znanje, a na moje razočaranje ugotovil, da vrhunske tehnične rešitve pridejo do porabnikov zelo okrnjene, ali pa sploh ne. Zdelo se mi je velika škoda, da tako količino virov uporabimo izjemno neracionalno. Moje razmišljanje je prebudilo tudi zavedanje, kako de-motivirajoče je, da programer ne vidi uporabe svoje rešitve, izdelka, ki lahko naredi spremembo. Na mojo pobudo mi je delodajalec omogočil, da se preizkusim v prodaji in svetovanju naročnikom.

Preko svetovalnega dela sem dobil vpogled, kako z neko tehnično rešitvijo, če bolje prisluhnemo potrebam stranke, lahko pomagamo, da podjetja oziroma zaposleni lažje delajo. Na podlagi raziskav je v IT industriji še vedno približno osemdeset odstotkov projektov razvoja programske opreme neuspešnih. Za tako velik delež propadlih projektov ni nobenega posebnega razloga, razen neznanje.

Nekega dne si se zato odločil za samostojno pot?

Da, nabralo se je mnogo raznolikega znanja. Bil sem pripravljen narediti skok v neznano. S preteklim delom sem si ustvaril dovolj prihrankov, ki so mi nudili določeno varnost. Korak je bil kljub temu pogumen, izredno negotov, saj nisem imel pripravljenega nobenega projekta. Obdan sem bil z ljudmi, v katere sem verjel, a kljub temu je bila največja bojazen, da ne bom dobil ideje, v katero bom verjel. Zgodilo se je obratno, danes jih imam preveč.

V prvem letu sem veliko potoval. To obdobje je zelo razširilo moje obzorje, na svet okoli sebe sem začel gledati z drugimi očmi, z zanimanjem, kaj ljudje potrebujemo. Kot družba potrebujemo marsikaj in je s tehničnega vidika dobro izvedljivo, a večji izziv je bilo ugotoviti, za katere rešitve smo pripravljeni plačati. Pomembno potrditev, da sem na pravi poti, sem dobil s strani Slovenskega podjetniškega sklada, ki me je finančno podprl. Tudi zaradi tega lahko bolj pogumno hodim v smer, ki sem si jo začrtal.

S katero idejo si se prijavil na razpis Slovenskega podjetniškega sklada?

Z idejo sistema spletne prodaje storitev. Rad sem hodil na masaže. Z njihovo pomočjo sem imel več volje do življenja in se bolje počutil, zato sem želel o tem obvestiti čim širšo množico. Zastavil sem si nalogo, da naredim sistem, ki bo uporabniku omogočal rezervirati masažo tudi izven delovnega časa, ki bo omogočal dostop do vseh masažnih salonov, s pomočjo katerega maserji, zaradi dvigovanja telefona, ne bi prekinjali masaž ipd. Sistem danes živi, povezuje uporabnike in ponudnike, imenuje se Harmonia.si. Dodajamo tudi ponudnike frizerskih in kozmetičnih storitev. Kasneje sva s kolegom začela uresničevati še eno idejo, Gospodar zdravja. Razmišljala sva, kje je največ rezerve in ugotovila, da zdravstvo zelo slabo izkorišča tehnološko znanje in računalniško podporo. Tudi v tujini so na tem področju še veliki izzivi.

Računalniške storitve velikokrat ne opazimo, ker delujejo v ozadju nekega sistema. Opazimo pa tiste, ki nas dosežejo v obliki končne rešitve in nam poenostavljajo življenje. Za take rešitve je poleg znanja potrebna tudi kreativnost, zaznavanje težav…

Največji izziv vseh podjetnikov je naučiti se opazovati življenje, ljudi in njihove potrebe. Na ta način spreminjamo družbo. Če pogledamo primer Facebooka. Njegov izziv je narediti družbo bolj transparentno, kar pomeni družbeno spremembo, tehnična rešitev je le orodje.

Tudi s projektoma Harmonia.si in Gospodar-zdravja.si želimo spreminjati družbo, predvsem vplivati na njeno zdravje. S prvim želimo na eni strani omogočiti izboljšanje ponudbe, izpostaviti tiste, ki dobro delajo, na drugi strani utrujenemu človeku v stresnih situacijah pomagati do boljšega počutja. Z drugim pa smo vsem, ki želijo odgovorno upravljati s svojim zdravjem, ponudili možnost, da postanejo njegov gospodar. S tem bodo posamezniki bolje delovali in družba ne bo izgubljala velike količine neizkoriščenih talentov.

Zakaj ravno zdravstvo? Vsebina dela je za motivacijo zelo pomembna, mora biti v skladu z našimi vrednotami, sicer težko najdemo smisel in delamo predano ter strastno.

Zdravstvo je industrija, ki najbolj zaostaja pri uporabi računalniške tehnologije. Glavna motivacija je v tem, da z razvojem dobrega softwarea zdravstvenih rešitev lahko največ pripomoremo k razvoju zdravstvene industrije. Zaradi pomanjkanja podatkov je zdravljenje zelo omejeno, saj npr. zdravnik specialist veliko časa porabi za osnovna vprašanja, ker ni seznanjen z vašim krvni tlakom, alergijami, ipd. Računalniki te rešitve zelo dobro podpirajo, zdravniku pa ostane več časa za pogovor s pacientom.

Ti je bila odgovorna skrb za sebe in zdravje že prej pomembna…

Zavedanje sem začel graditi prav z masažami, najprej kot sprostitev po napornem sedečem delu. Začel sem se opazovati, kako se držim med sedenjem, kje so moja ramena, kje napetosti, kakšne vzorce vedenja imam, ali živim avtomatizirano. Začel sem trenirati japonsko jogo in se nato našel v I Liq Chuan. S pomočjo tega znanja se lažje prilagajam spremembam in živim bistveno manj na podlagi avtomatiziranih vzorcev iz preteklosti. Vadbe so precej povezane s filozofijo in prinašajo razumevanje, da se lahko danes na isto situacijo odzovem drugače kot včeraj. Mislim, da je spreminjati življenjski slog preko masaž dovolj lahka pot, da nanjo lahko stopi skoraj vsak.

Že prej si rekel, da ste informatiki zaradi narave vašega dela bolj introvertirani. Vas res naprave bolj zanimajo od človeka, vam je pogovor z računalnikom in ostalimi napravami prijetnejši in zaradi tega slabše razvijate socialno in čustveno inteligenco?


Da, to je velik primanjkljaj informatikov. Slabo komuniciramo o osnovnih medčloveških vsebinah. V iskanju odgovora na vprašanje, ali smo tako dobri z računalniki, ker nismo dobri z ljudmi ali obratno, je prostora za precej komedije. V času izobraževanja bi bilo bolje žrtvovati nekaj tehničnega znanja na račun razvoja komunikacije. To bi zelo izboljšalo delo razvojnih ekip. Vsekakor je potrebno veliko logičnega sklepanja, racionalnih znanj, za kar je potreben mir, vendar se tako velik odstotek neuspelih projektov zgodi predvsem zaradi neuspele komunikacije.
Ko sem začel s svetovalnim in prodajnim delom, mi je že dejstvo, da sem več časa prebil s strankami, prineslo boljše rezultate. Spoznanje, da zgolj s slabo komunikacijsko kompetenco ustvarjam prednost, me je usmerilo, da sem komunikacijske in govorniške veščine začel načrtno razvijati. Na ta način pomagam ustvarjati boljše uporabniške rešitve. Nenehno se učim poslušati in se s strankami pogovarjati o njihovih potrebah.

Ne samo s komunikacijo, dobre ideje ne moremo izpeljati brez povezovanj. Kako si se tega lotil?  

Za več tehničnega znanja sem se povezal s profesorji. Skupaj smo zgradili imenitne razvojne ekipe. Obiskoval sem tudi podjetniške dogodke, kjer sem navezal stik z zanimivimi ljudmi in njihovimi idejami.

Ljudje potrebujemo občutek, da igramo pomembno vlogo, da smo koristni. Z razvojem obeh aplikacij imate močan občutek prispevka k razvoju družbe. Kako ga preverjate?

Občutek prispevka k razvoju družbe nas žene naprej, trenutno je zelo močan. Če bomo v prihodnosti ugotovili, da ni dovolj velik, bo to dejstvo verjetno zelo spremenilo naš odnos do dela. Če smo ljudje pri delu odvisni pretežno od zunanjih motivatorjev in nam zaslužek postane glavno vodilo, začnemo izgubljati voljo. Mislim pa, da ni možno enkrat v življenju odgovoriti na vprašanje prispevka. Redno moramo preverjati situacijo in krepiti zavedanje, da nismo samo tisto, kar trenutno najbolje znamo, da lahko delamo tudi kaj drugega.

V tem obdobju se mi zdi zelo smiselno, da združujemo uporabnike in ponudnike storitev lepote in zdravja, da se z našo pomočjo ljudje bolje zavedajo svojega telesa. Na podlagi povratnih informacij, kako jim je to spremenilo življenje, se bomo odločali o nadaljnjem razvoju in možni širitvi ponudbe. Pomembno je, da imamo dobro razčiščene stvari, da se vsak dan vprašamo, ali s tem tehnološkim napredkom res razvijamo družbo ali ne.

Ta trenutek imaš zagotovo občutek, da je to tvoja samo-uresničitvena pot?

Ta trenutek zagotovo, delo občutim kot poslanstvo. Verjamem, da bo trg sprejel te rešitve, a ker v celotni razvoj vlagam tudi veliko lastnih sredstev, bom obdržal kritično presojo.

Vsi si želimo najti pot, na kateri bi realizirali svoje talente in potenciale. Kaj bi iz svojih izkušenj in spoznanj sporočil drugim, česa naj se držijo, da se bodo bolje soočili s seboj?

Ljudje smo precej pasivni in si ne upamo živeti življenja, ki si ga želimo, oziroma ne upamo biti taki, kot smo. Evolucijsko smo tako programirani, kajti tisti, ki so v preteklosti preveč hodili po svoje, na velika raziskovalna popotovanja, v nevarnih okoljih niso preživeli. Postali smo zaprti, utišali svoja hotenja, osebnost in želje. To nas je pripeljalo do tukaj, kjer smo sedaj.

V dobi izobilja ta program varnosti ni več primeren, ni več potrebe, da živimo tako varno in delamo le, kar drugi zahtevajo od nas. Na ta način bomo zagotovo preživeli, vendar ne bomo srečni. Moramo biti bolj pogumni in se vprašati, kaj nas veseli, kaj bi radi počeli. Ko začnemo razmišljati na tak način, lažje naredimo spremembo oziroma skočimo v neznano.

                                                                     Alenka Zdešar, life coach in trener