Je doktor umetnostne zgodovine z dolgoletnimi izkušnjami terenskega raziskovanja starejše umetnosti na Slovenskem in mediteranskih kultur, zaposlen kot kustos v Narodni galeriji. Zaradi strasti do terenskega raziskovanja in umeščanja dogodkov ter predmetov v zgodovinski smisel, ima naziv »kustos za terenski študij.«

Za izjemne rezultate pri študiju je dobil študentsko Prešernovo nagrado in kasneje nagrado za raziskave na Štajerskem – nagrado Pohorskega bataljona. Je častni član Društva ex libris Slovenije, član mednarodno dejavne dobrodelne organizacije Svetega Fortunata ter član uredniških odborov strokovnih revij in zbornikov.

Kdo je Ferdinand Šerbelj?
Večino življenja sem med umetninami in zbirkami, zato me mnogi identificirajo z mojo poklicno dejavnostjo umetnostnega zgodovinarja oziroma kustosa. Širok krog ljudi me pozna kot navdušenega planinca in alpinista, tretji kot vodiča številnih ekskurzij, ki jih organiziram po domovini in srednji Evropi, kjer se civilizacijsko omejujem na kulturo in zgodovino mediteranskega prostora. Predvsem nekdanji študentje me imajo najbrž v dobrem spominu po svetovanju pri njihovih diplomskih nalog, pa tudi pri nastajanju magisterijev in doktoratov.

Našteli ste nekaj svojih identitet med katerimi prehajate na dnevnem nivoju.
Uspešnost posameznega človeka je odvisna predvsem od tega, kako uspe dopolnjevati in prepletati različna interesna področja. Gibanje v naravi mi vrača moči in energijo. Takrat se mi porodijo najboljše ideje, ki jih kasneje uporabim pri strokovnem delu. Pri izbiri sodelavca, bi me poleg strokovnosti zagotovo zanimala tudi ta plat njegovega delovanja.

Vaša razvojna pot umetnostnega zgodovinarja je bila zelo zanimiva.  
Še vedno je zanimiva. Vsak dan doživljam in odkrivam kaj novega. Moji začetki so bili pa res nadvse nenavadni. Kot osnovnošolec nisem veliko obetal. Zaprl sem se v svoj idealni, fantazijski svet, poln zgodovine, pravljic, mitov in junakov. Veliko bolj kot šolo, se mi je zdelo zanimivo raziskovati tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, zato je nisem resno jemal. Kot neuspešen šolar nisem imel pogojev za študij in očetu se je zdelo najbolj pametno, da se izučim za avtokleparja. Na kratkotrajno opravljanje tega poklica imam lepe spomine, a muza zgodovine, ki me je očarala v otroštvu, me ni zapustila, nasprotno, z leti je krepila vpliv na moj miselni razvoj.

Ob prostih nedeljah sem obiskoval muzeje in spoznaval preteklost. Začel sem v domačem kraju, s časom so moje aktivnosti prerasle v širše spremljanje in zbiranje podatkov. Zgodovina ni bila več zgolj legenda in zgodba, pač pa je postajala konkretna raziskovalna dejavnost s področja arheologije in kulturnih spomenikov. K hitrejšemu napredku je pripomogel stik z strokovnimi ustanovami, ki so v meni zaznale zainteresiranega mladeniča, ki dela v popolnoma drugem poklicu. Usmerjali so moje delo in mi nudili strokovno podporo na področju dokumentiranja terenskega raziskovanja. S tem se je realno oblikovala možnost študija arheologije ali zgodovine, a je kljub temu obstajala velika ovira. S spričevalom obrtne šole nisem imel nobenih možnosti.

Na podlagi priporočil in potrdil o sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Ljubljana in Maribor ter Pokrajinskim muzejem Maribor sem dobil možnost opravljanja sprejemnih izpitov, saj sem imel dokumentiranih že veliko zanimivih odkritij. Opravil sem jih v enem dnevu in se vpisal na Filozofsko fakulteto, smer umetnostna zgodovina. Nastopila so najlepša leta mojega življenja. Študij sem opravil z odliko, za diplomsko delo pa prejel Prešernovo nagrado. S tem potrjujem razmišljanja, da šolsko spričevalo ni zadosten dokaz zmožnosti in sposobnosti človeka.

Zaposlil sem se v Narodni galeriji, kjer »sodelujem« že šestintrideseto leto. Postal sem galerist, a sem si vedno želel delati na terenu, zato pri svojem delu povezujem galerijske zbirke s primerjalnim gradivom na terenu in imam naziv »kustos za terenski študij.« Ničesar ne napišem, preden ne vidim in preverim na licu mesta. Muzejske in galerijske ustanove niso pokopališča umetnin, so inštitucije, ki zbirajo, raziskujejo in proučujejo umetnine ali muzejske predmete. Z njihovim predstavljanjem v obliki razstav, katalogov ali drugih publikacij poglabljajo vednost o naši materialni in duhovni kulturi iz katere rastemo in s katero smo se stoletja identificirali.

Ali je bila želja po odkrivanju zanimive preteklosti prisotna že v družini?

Težko rečem. Med sorodniki se spomnim dobrih govorcev, ki so bili polni ljudskega izročila in duhovitih pripovedi. Najboljša med njimi je bila moja mama, ki je dobro zaznala otroško radovednost. Mladost sem preživel, obdan z pohorskimi legendami, v okolju gradu v Slovenski Bistrici, ki je v otroški duši budil zanimanje in domišljijo. Pot mi je odprla tudi geografska lega Slovenske Bistrice, bližina Maribora in Celja, starodavnega samostana Studenice in po pohorskih pobočjih posajenih cerkva ter v mojem otroštvu še skrivnostno zaraščenih ruševin samostana v Žičah.

Z leti so pripovedke postajale resničnost, nisem bil več samo poslušalec, postal sem zagnan »stezosledec« vseh področij naše preteklosti, zgodovine, likovne umetnosti in ljudskega izročila.  Poznati identiteto nekega naroda, pomeni poznati celotni kulturni prostor, razmišljanja, duhovni svet ljudi in ne le neko starino iztrgano iz svojega zgodovinskega okolja. Umetnina, vključena v dogajanje časa njenega nastanka, veliko pove, v nasprotnem primeru ostane nema, amputirana.

Pojem umetnosti se pojavi šele v novem veku, v starogrškem in antičnem času je bilo kiparstvo, slikarstvo, arhitektura samo ena od zvrsti mehanske obrti. Za umetnost so veljali le poezija, glasba, govorniško recitiranje in petje.

V vašem glasu je še vedno čutiti strast. Kaj vas je gnalo?
Bil sem tako radoveden, navdušen……in doma me niso omejevali. Danes si ne morem misliti, da bi se hči v petem razredu osnovne šole sama odpravila z avtobusom v Ljubljano, kot sem to storil sam. Na ogled so pripeljali kita in si mislite kakšen »frajer« sem bil v šoli, ko sem o tem razlagal. Še tovarišica ni vedela vsega, kar sem na kitu opazil jaz.

Odločili ste se za umetnostno zgodovino in ne arheologijo ali zgodovino.
Sprva sem mislil, da bom arheolog, ker sem se ukvarjal z izkopavanji in pod mentorstvom priznanega mariborskega arheologa Stanka Pahiča odkril kar nekaj rimskih gomil. Odločil sem se drugače, ker sem v umetnostni zgodovini videl večjo širino. Zavedal sem se, da bom srečal vsa obdobja, Antiko, srednji vek, barok, renesanso..

Kaj pa zgodovina?
Zgodovina se mi je zdela kabinetna. Na terenu moram biti vsestranski in prilagodljiv, saj hkrati najdem na istem mestu umetnine iz različnih obdobij. Če hočem razumeti gotsko cerkev ali srednjeveški grad, moram doumeti, zakaj je bilo izbrano mesto, kjer stoji…. tudi kip je treba prijeti… Dogajanje podoživim na licu mesta.

Pred očmi se vam odvija zgodovina človeškega razvoja in delovanja. Kako ta vedenja pripomorejo k razumevanju bivanja?
Ne moremo se naučiti vsega naenkrat, vračamo se in poglabljamo razmišljanja. Če pogledamo Sveto pismo, ki je eden izmed temeljev svetovne in evropske civilizacije, se moramo k njemu vračati in iskati. Z zbranim znanjem razvijamo intuicijo, ki jo smatram kot človeško danost. Instinkt je predvsem živalska kategorija, intuicija pa se razvija na podlagi obsežnega znanja, z njo dobimo sposobnost predvidevati in zaznati dogodke.

Je vaše poslanstvo, da ljudem odstirate tančice zgodovine človeškega razvoja in umetnosti…
Vedno znova mi daje žar iskanje novega spoznanja in razumevanja neke umetnine. Ne le vsebinsko in simbolično, pač pa tudi razumevanje sporočil in posledic za človeški razvoj in okolje, v katerem je nastala. To je najlepši del poklicnega zadoščenja, osmišlja moje delo. Osebno zadoščenje pa je posredovati znanje naprej. Zelo rad predavam. Kot zvedav otrok sem včasih pogrešal pripravljenost in znanje, da mi kdo odgovori na moja vprašanja.

Poznavanje zgodovine vam omogoča razumevanje vzročnega sosledja posameznih obdobij. Naša družba doživlja najtežje čase, take krize se nismo nadejali. Zdi se, da se zaključuje obdobje neoliberalizma, katerega vrednote so padle in da se začenja obdobje novega, posvetnega humanizma, ki v središče spet postavlja človeka. Enkrat v zgodovini je to že bilo. Kaj je takrat povzročilo nastanek humanizma?
Renesančni humanizem je bila kriza duha in moralnih vrednot, ki jih je oblikovala srednjeveška družba, predstavlja več stoletij dolg odpor do katoliških verskih dogem, ki so človeka podredile bogu in ga odmaknile od tuzemskega sveta in narave. Srednji vek se ukvarja s posmrtnim življenjem, humanizem pa začne govoriti o pomenu in vlogi človeka danes in tukaj. Sprašuje se o pomenu eksistence človeka, ki živi svoje družbeno življenje. Od tod tudi beseda humanizem.

Če se vrednote ne spreminjajo, postanejo cokla razvoja. Nastanejo napetosti, ki povzročijo trenja, saj nek del javnosti iz oportunizma ali bojazni vedno zavrača nove zamisli. V naravi poznamo evolucijski razvoj, človek pa ima na voljo revolucijo, hitro prekinitev s preteklostjo. Humanizem je bila revolucija, ne tako dinamična kot npr. francoska, a zelo hitra.

Renesančni človek je doumel, da je napredek v njem in ne v dogmah, ki so zakoličene resnice in se o njih ne razpravlja. Z rastjo samozavesti je teologija izgubljala pomen, človek je postal osrednja vrednota. Obrtne veščine, trgovina in znanost so dosegle nov razvojni nivo, ki je prispeval k napredovanju mehanike, bolj sofisticiranih meril tehničnih sredstev, kar je pripeljalo tudi do razvoja Galilejevega teleskopa.

Tudi v neoliberalizmu so veljale dogme, dobiček, uspeh in povzročile krizo ter obuditev razmišljanja, da je človek središče dogajanja in smisla.
Počutimo se podobno ogrožene kot človek v času italijanske renesanse in humanizma. Poskušamo se osvoboditi bližnje preteklosti, ki nas bremeni. Ko standard močno pade, tako kot je v Sloveniji, se človek začne spraševati, kako naprej, kako sprejeti nove oblike življenja in navad. Spet išče svoje mesto v družbi, želi odigrati pomembno vlogo in jo deliti z okolico ter zadovoljiti svojo potrebo po uspešnosti, vključenosti in drugačnosti.

Zdaj sva se dotaknila področja poslanstva, želje odigrati družbeno vlogo s svojim znanjem…
Vsi želimo biti del skupnosti, ki nas priznava in daje veljavo našemu početju. Svoje znanje želimo deliti z drugimi, tudi zato je težko ljudem, ki gredo v pokoj, še bolj pa tistim, ki izgubijo službo.

Omenili ste Sveto pismo, ki je zbir bližnjevzhodnih besedil, od koder izvira tudi verska skupina Judov. Od kod njihove modrosti o poslanstvu in talentih?
Judeja je ena od pokrajin v Palestini. Prebivalci so bili preganjani, izolirani, zatirani, češ, da so krivi za Kristusovo smrt, zato so se razselili po Evropi. Sebe so obravnavali kot narod, ki se žrtvuje. Poduk so imeli v starozaveznih besedilih, npr. v knjigi preroka Joba, ki je vztrajal v prepričanju, da ga bog, ki mu je odvzel vse dobrine in celo zdravje, samo preizkuša. Jobova knjiga je ena od velikih filozofskih tem, kako prenašati tegobe, ne obupati in ostati zvest sebi in svojemu prepričanju.

Od tod potem prepričanje, da vsak človek pride na svet z nalogo, ki jo mora opraviti?
Da, te modrosti so vzgojni priročniki in resnice iz izkušenj. Namenjene so nam, ki v mladih zaznamo neko danost, da jih spodbujamo k vztrajnosti in razvoju.

Še o vašem poslanstvu, od petega razreda naprej ste ga nezavedno uresničevali. Kako se počuti človek, ki živi svoje poslanstvo?
Imam občutek, da sem uresničil in izpolnil svoje želje, seveda se porajajo vedno nove. Na pot vseživljenjskega učenja in študija sem se podal zaradi goreče želje po znanju in vedenju, ne zaradi naziva in dobrega zaslužka. Del tistega, na kar sem bil poslan, sem že opravil, veliko mojega dela je zabeleženega in ostaja na voljo naslednjim rodovom.

Po končanem predavanju ali ekskurziji, ki je bila namenjena podajanju znanja, ki sem ga akumuliral zase in za udeležence, je moja največja nagrada in uresničeno poslanstvo, njihovo zadovoljstvo. Če napišem neko študijo, ne poznam reakcije, možno je seveda, da bo napisana kritika ali me bo poklical kolega, po končanem predavanju, v katerem sem podal zanimivosti, ki ljudi zanimajo, pa se počutim izpolnjenega.

Vsi hrepenimo po tem, da bi našli svojo pot. Imate kakšen napotek?
Vsak človek mora živeti z okolico, med ljudmi in za ljudi.

Morda kakšen pripomoček, s katerim si lahko pomagamo?
Strpnost do drugega. Vsi se moramo zavedati, da živimo v skupnosti. Gojiti moramo strpnost in samo na ta način jo lahko pričakujemo od drugih. Za tem šele sledijo podkategorije interesov, ki lahko obogatijo okolico.

Alenka Zdešar, Galerija življenja