PISANJE Z ROKO – VEŠČINA, KI NAS JE PRIPELJALA DO DANAŠNJE STOPNJE RAZVOJA IN JO ZMORE LE ČLOVEŠKA VRSTA

Na višinah, kjer je jasno nebo znak življenjske priložnosti, kjer je zaupanje in razumevanje s soplezalci na najbolj prefinjeni stopnji, se človek nauči drugače razmišljati in odločati. V trenutkih, ko je telo izpostavljeno velikim preizkušnjam in naporom, se miselni in čustveni horizont razširi. Življenje postane veličastni privilegij in človek je sposoben odrešujočih sprememb.

Takrat piše celotno telo. V tkivo skladišči misli in občutke, da jih kasneje roka lahko prenese na papir. O tem in še marsičem smo se pogovarjali s pronicljivim sogovornikom. Mag. Tomaž Rotar je estetski zobozdravnik, popotnik, alpinist, avanturist iz Radovljice. Ta odlični pisec je tudi podpornik delovanja Društva Radi pišemo z roko, v čigar glasilu je bil pogovor objavljen.

Na vašem blogu najdemo, poleg strokovnih prispevkov, tudi zanimive popotniške zapise. Med njimi imajo prav posebno mesto tisti z alpinističnih odprav. Kako in kje nastajajo te med strastjo in razumom napisane misli?

Če želimo razmišljati drugače, se moramo postaviti v drugačno okolje, se izpostaviti dejavnikom, ki sicer niso prisotni vsak dan. Možgani bodo sledili dogodkom in nastale bodo drugačne misli. Včasih so strastne, a vedno razumne, saj drugačne misli ne morejo biti. Ko pišem o hribih, pišem o spominih. Slabi s časom bledijo, lepi ostajajo, vendar se tudi ti počasi spreminjajo, kot obraz pred ogledalom. Vsak dan sprememb ne opazimo, ko pa pogledamo nekaj let stare fotografije, ugotovimo, da se staramo. Podobno je s spomini. Zapisi le-teh so vedno malo drugačni, kot umetniške upodobitve iz različnih časovnih obdobjih.

Včasih se mi visoko v hribih ali daleč od doma utrne kakšna nora ideja in žal mi je, ker jo takrat ne morem zapisati. Največkrat jo pozabim. Tudi dnevnika ne pišem redno ali, bolje rečeno, se mi ga ne ljubi. Začnem zelo zagreto, celo nov zvezek si kupim, potem se pa zgodi, da so misli dan za dnem enake. V pustem okolju se ne zgodi prav veliko, zato snovi za pisanje ni na pretek. Sproži se kakšen nov plaz, ukvarjaš se s seboj, opazuješ kolege, ki so ti tako ali tako podobni… Največ pišem po prihodu domov. Takrat sem kot star general po bitki. Pameten.

Kaj vas žene v visokogorje? Iskanje stika s seboj, s prvinsko naravo, tkanje globokih vezi v neusmiljenih razmerah, redkim dana doživetja…

V hribe hodim že vse življenje. Žene me navada, življenjska tradicija in način življenja. Ne predstavljem si dneva, ko mi bodo odpovedala kolena ali mi bo potovanje preprečila katerakoli drugačna usoda. Kot je dejal veliki Nejc Zaplotnik:”Cilj je pot…” Ali kot pravijo Masaji: ”Beseda ”safari” združuje življenje in potovanje.” Sem pač popolnoma običajen “Gorenj’c”, ki je začel dvigati svoja merila vzpona od Robleka naprej.

Počasi se staram in morda se bojim, da bo življenje do smrti dolgočasno in neizkoriščeno, da bo minilo kot “pot v službo in nazaj” in da bom nekoč obžaloval, da nisem ušpičil še kakšne večje neumnosti, kot le delal za preživetje. Vse večkrat se odpravim v hribe, bežim pred vsakdanom ali sam pred sabo, kar po besedah psihiatrov ni najboljša navada.

Če se vrnem na ”safari”, je življenje pot in sami si izberemo, ali bomo slepo sledili zemljevidu ali bomo kje skrenili na brezpotje, v avanturo. Himalaya je avantura brez primere in nikoli mi ne bo žal časa ali denarja, ki sem ga tam “zapravil”. Doživetja na osemtisočakih so res in žal dana le redkim, zato o njih pišem. Zelo sem vesel, da ljudje mojo namero razumejo dobronamerno. Želim le, da bi bili z mano tam gori vsi, ki imajo radi hribe in avanture.

Občutke je težko opisovati. V osami gora marsikaj zagotovo še posebej močno doživite. Kako jih ne prepustite pozabi?

Želim pisati dnevnik, vendar, kot sem rekel že prej, sem preveč len, da bi to dobro in redno počel. Namesto tega se raje zatekam k fotografiji. Danes je to preprosto, neprimerno lažje kot v časih, ko so ljudje začeli hoditi po najvišjih hribih na planetu. Ko gledam svoje fotografije se spomnim vsega, tudi hitrih misli, kratkih kot sunek zaslonke na aparatu. Težji kot je trenutek, v katerem je bila fotografija posneta, lažje se spomnim tudi nepomembnih podrobnosti. Občutki, ko gledam posnetke, so pa vsakokrat drugačni in tudi drugače zapisani. V tem je čar. Včasih delam zapise o fotografijah. Morda za čase, ko me napade tista zlovešča nemška nadloga na “A”.

Kako se borite proti malodušju v baznih taborih. Dolgotrajna aklimatizacija in čakanje na ugodno vreme marsikoga pahne v depresijo in posledično k opustitvi cilja. Kaj vam v težkih razmerah pomaga ohraniti zbranost in osredotočenost na cilj?

Človeški organizem je tako narejen, da moramo več tednov prebiti na določeni višini, da telo zmore napore in preživi. V tem času se ukvarjamo predvsem s seboj. Najbolj preproste stvari, kot je skrb za higieno in prehranjevanje, zahtevajo precej časa. Po lastnih izkušnjah se tudi odločamo in odhajamo na aklimatizacijske pohode do višinskih taborov in nazaj.

Čas se vleče. Največji problem je, kako prestopiti iz vsakodnevnega ritma, ko lovimo vsako minuto, v brezdelje, čakanje, da se bo morda naslednji dan pojavilo boljše vreme, ki bo omogočalo odhod. Za marsikoga je to tudi preveč. Če se čakanju pridruži še slabo počutje, znaki višinske bolezni, slaba hrana, prebavne težave, ga dotolče, opusti cilj in se vrne domov.

Nadzor nad samim seboj je umetnost, ki se je dolgo učimo. Mislim, da ni pravil, po katerih bi se lahko ravnali v težkih razmerah. Smo le ljudje in nekateri se s problemi soočajo lažje kot drugi. V trenutkih nemoči je potrebno najti pot do samozavesti in vsakokrat nam do tja pomaga kaj drugega. Že vnaprej se zavedam, da bodo težki trenutki prišli, ne slepim se, da bom zvozil brez tega. Problem pričakujem in sem nanj že delno pripravljen. Vedno mi pomaga, če lahko pokličem ali pišem domov ali pa se pogovorim s soplezalcem. Ko vidim, da nisem edini, ki mu je težko, mi je lažje. Ne vem, zakaj ljudje čutimo nekakšno neumno uteho, če poleg nas trpi še nekdo drug.

Na cilj sem vedno osredotočen. Ne mine ura, da ne bi razmišljal o njem. Iz dneva v dan ga bolj jasno vidim in ko se bliža dan vzpona na vrh, ni sile na tem svetu, ki bi me odvrnila. Želja je nad vsem, morda celo nad lastnim obstojem.

Doživeto zapisane misli na vašem blogu kažejo, kako zelo živi ste tam gori. »Gre za tiho srečo. Kako čutiš samega sebe, ko se premikaš po skali, ko spoznaš, kaj je tišina….« Človek dobi občutek, da gibi zapisujejo misli in občutke v telo, da jih kasneje lahko prikličete in zapišete enako doživeto kot v trenutku, ko so se zgodili.

Pišemo vedno o spominih, občutki v povezavi z njimi pa so iz dneva v dan drugačni. Človeški spomin je selektiven, s časom se določene stvari izgubljajo, spremenijo. Če bi knjigo napisali v hribih, bi bila popolnoma drugačna, kot jo napišemo z določenim časovnim in čustvenim odmikom po vrnitvi. Tudi zgodovina so občutki in spomini nekega posameznika, ki jih je bil sposoben zapisati. Vse, kar beremo o avanturah, so subjektivna doživljanja pisca in njegovih želja po doživetjih. Dobra knjiga je vedno napisana z dobro domišljijo, tudi če je zapis resničnih dogodkov.

Za kakšna doživetja gre pri alpinizmu, v čem je smisel tveganja in trpljenja?

Alpinizem, to raziskovanje nekoristnega sveta, z gledišča opazovalca nima posebnega smisla. Pravzaprav gre za izzivanje smrti in sočasno uhajanje tej. A ko gre posameznik zelo visoko in se telesno izpostavlja izredno neprijetni okolici, ima vse skupaj zanj velik smisel. Bistvo je v bolečini. Je ogromno vredna in najboljše vodilo v življenju, zato je ne smemo zapravljati. Oblikuje nas, zaradi nje smo takšni, kakršni smo. Ko to »pogruntamo«, ovir v življenju ni več težko premagovati…

Ali govoriva o bolečini iz napora…?

Kakršni koli. Bolečina ima različne obraze. Ko se naučimo živeti z njo in je več ne odganjamo, dobi velik smisel. Strah pred bolečino nas ohromi, zato moramo razviti metode, kako obvladati strah in z njim tudi bolečino.

Ko že govorimo o smislu… Kaj ima sploh smisel v življenju? Več kot doživimo, več bi lahko povedali, manj smisla vidimo v vsem skupaj. Smiselni so morda spomini. Življenje je stanje med spomini in pričakovanji. Boljše kot imaš spomine, večja pričakovanja imaš. S tem bogatiš svoje življenje, zato večina počne stvari zaradi lastnih doživetij. Sicer pa mislim, da je smrt najboljša »pogruntavščina« v življenju. Kaj bi počeli, če se ne bi zavedali, da bo enkrat prišla, da je naš čas omejen. Zakaj bi sploh kaj naredili, če bi živeli petsto let.

V dobi digitalne odtujenosti izgubljamo romantičnost z roko napisanih pisem, voščilnic, ljubezen težje verbaliziramo, samskost je sindrom sodobnega časa…. Kako gledate na to kot človek, ki samost, občasno celo osamljenost, intenzivno doživlja na svojih poteh?

Mislim, da so pisma lahko vedno romantična, ne glede na to, kako so napisana. Občutek, kot je ljubezen, bomo vedno lahko verbalizirali, saj je najbolj bazično čustvo, ki nas ohranja kot vrsto in mislim, da se za to ni bati. Le verbalizacija je nekoliko drugačna kot je bila, kar je normalno, čas gre naprej. Odnose sklepamo precej lažje in hitreje, kot smo jih včasih. Problem je le v virtualnosti, ki nam jo prinaša splet. Okolici se lahko predstavljamo v svoji idealizirani podobi in take podobe tudi prejmemo od drugih. Virtualni odnosi so tako idealni, lahko jih prekinemo in začnemo, kadar hočemo, kar pa v “klasičnem” življenju največkrat ne gre, zato so ljudje razočarani in “pravi“ odnosi so tako redkejši in kratkotrajnejši.

Samota je zoprna stvar. Ljudje smo socialna bitja, naš čredni nagon je izredno močan, saj nam je v evoluciji pomagal preživeti. Sam morda nimam zelo močne potrebe po socializaciji in to si štejem v prednost. Pomaga mi preživeti samoto baznega tabora, pa tudi sicer v življenju. Lažje razmišljam z lastno glavo in manj mi je mar za to, kar si mislijo drugi. Na odpravah prej ali slej pride do občutka osamljenosti. Ko obdobje socialnega šoka prebolimo, je občutek, da smo sposobni živeti brez lastne ”črede” izredno lep. Na koncu ugotovimo, da je osamljenost odvisna predvsem od nas samih in ni pogojena s številom ljudi okoli nas.

Mnogo držav opušča učenje pisane pisave v osnovnih šolah, 23. januarja ima pisanje z roko svoj mednarodni dan, januarja v Sloveniji poteka Teden pisanja z roko. Se ne sliši kot klic na pomoč?

Nimam veliko znanja s tega področja. Sam pišem z roko le takrat, ko podpisujem recepte ali ko poskušam pisati dnevnik. Morda je vse skupaj podobno Morsejevi abecedi, nekoč edini način komunikacije na daljavo. Ohranila se je le kot veščina ljudi, ki jim v posebnih okoliščinah še vedno pride prav. Tudi pismenke na Kitajskem niso več tisto, kar so bile. Svetu izven zibelke kulture in znanja se zdijo celo neumen način zapisovanja. Ko bo medicina tako napredovala, da gluhih ljudi ne bo več, bo izginil tudi način komunikacije z rokami, ki je danes še vedno nujno potreben za ljudi s to motnjo. Morda se bo podobno zgodilo tudi naši ročni pisavi. Vse je odvisno od potreb, ki jih bomo imeli ljudje.

Pisava, takšna ali drugačna, si vsekakor zasluži posebno mesto v človekovem izobraževanju. Je veščina, ki je našo vrsto pripeljala do današnje stopnje razvoja. Mislim, da bo, ne glede na smer razvoja naše cilivizacije, obstala kot osnovna moderna človeška veščina, ki morda ”trenutno“ doživlja manjšo krizo, vendar se bo prav kmalu izkazalo, da brez nje ne gre.

Torej posameznikova odgovornost za svoj razvoj vključuje tudi ohranjanje pisanja z roko?

Sposobnost pisanja, torej izvajanja hitrih, hotenih in natančnih gibov, ki so kombinacija delovanja hotenega razmišljanja in podzavestne sposobnosti gibanja roke, podobno kot hoja, je lastnost, ki jo premore le naša vrsta. S tega vidika smo vsekakor dolžni, da to lastnost ne le ohranjamo, ampak tudi razvijamo.

Na vrhu vsake osvojene gore pustite fotografijo svoje družine. Če bi vam premrli prsti dovoljevali, kaj bi napisali na list papirja, kdo ste?

”Sem človek, postajam oče.”

Nekje ste zapisali »Ko gledaš čez rob življenja, postajaš bolj človeški«. Po srečnem povratku se zagotovo spremenijo prioritete, odnos do problemov…Kaj opazite pri sebi?

Upal sem, da bom zaradi stvari, ki sem jih doživel v hribih, postal bolj pameten in zrel, ampak, kot pravi moja žena, meni ni pomoči.

Alenka Zdešar, karierni in poslovni coach