VORANC KUTNIK

Voranc Kutnik je diplomirani inženir matematike. Prvo učenost je nabiral pod Uršljo goro, v Kotljah in Ravnah na Koroškem. Raje je imel predmete, pri katerih je lahko sam prihajal do rezultatov, kot tiste, za katere pravi, se je moral učiti. Profesorji se niso vedno strinjali z njim, a ga to ni odvrnilo od pristnega razumevanja sveta.

Agilno miselnost, v kateri je našel svoje poslanstvo, zagnano deli na seminarjih in delavnicah. Verjame v agilne metode managementa, ki obravnavajo ljudi kot edinstvene posameznike in ne zgolj kot zamenljive vire. Smatra, da je največja vrednost ljudi v njihovem učinkovitem medsebojnem sodelovanju, saj dialog z drugim človeka okrepi, da je sposoben sam najti rešitev oziroma izhod iz problematične situacije. Prepričan je, da je komunikacijska in čustvena nerazvitost težka cokla v življenju in da dobro razvita funkcija mišljenja ni dovolj.

Deluje v svetu tehnologije, ki nam kroji življenje. Globoko verjame v Agilni Manifesto, kjer prvi od štirih načel definira način razmišljanja in glasi: Posamezniki in njihova komunikacija so pomembnejši kot sam proces in orodja. Proces, orodja, dokumentacija, pogodbe in plani so vsekakor pomembni elementi metodologije, a je v primeru, ko je potrebno stvari postaviti na tehtnico, pomembneje poskrbeti za posameznike, sodelovanje, delujočo programsko opremo, vključevanje uporabnika in reagiranje na spremembe

Rojen je v Slovenj Gradcu. Po končani gimnaziji v domačih Ravnah, se je leta 1995 vpisal na Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani in diplomiral iz praktične matematike. Je certificirani Scrum Master in certificirani Scrum Product Owner ter edini Management 3.0 trener v Sloveniji. Pogovarjala sva se v dneh, ko je začel pripravljati četrto konferenco Agilna Slovenija, s katero želi Slovence čim bolj osvestiti o smiselnosti in moči agilne miselnosti.

Kako si zašel v informatiko?   

Leta 2001 sem se kot absolvent zaposlil v takrat najbolj uspešnem IT podjetju v Sloveniji. Spomini na začetek moje kariere so zelo lepi. Podjetje je bilo zelo dobro organizirano, imel sem svojega mentorja in kmalu popolnoma opustil misel, da bi kdaj poučeval matematiko. Delal sem na zanimivem projektu v odlični ekipi. Po končanem projektu so se razmere žal spremenile in v iskanju podobnih izzivov sem zamenjal več delovnih okolij. Nisem bil vedno zadovoljen, a danes vem, da je bilo koristno. Pri večkratni menjavi okolij in sodelavcev se mora človek stalno truditi, učiti, prilagajati in dokazovati.

Je odločitev za študij matematike dozorevala že v osnovni šoli?

Verjetno res že takrat. Rad sem imel matematiko, fiziko, nisem maral zgodovine, biologije, tudi slovenščine ne, čeprav je moja mama profesorica slovenščine. Matematika mi je še danes zelo domača in izbira študija je bila popolnoma pravilna. Velik vpliv na mojo odločitev je gotovo imela gimnazijska profesorica. Občudoval sem njeno pravičnost in poštenost. O njej lahko povem zanimivo anekdoto. Nikoli se nisem učil matematičnih formul, do pravilnih rezultatov sem prihajal na svoj način. V nekem testu sem pravilno rešil tri od štirih nalog, a ker pri tem nisem upošteval zahtevanih formul, sem kljub temu dobil nezadostno oceno. Zame so se zavzeli celo sošolci, vendar je profesorica ostala neomajna. Dogodek me ni preveč užalostil, še naprej sem jo zelo cenil in matematika je bila logična izbira.

Kako pa si prišel v stik z Agilnimi metodologijami?

Rad imam transparentno delovno okolje in pošten odnos. Eno prvih razočaranj, ki sem jih doživel na karierni poti, je bilo spoznanje, da za pošteno, strokovno in učinkovito delo, nisi vedno spoštovan. Skrivanje informacij in ukazovalni način vodenja projektov mi ni ustrezal. Nekega dne sem na internetu naletel na članek, ki je opisoval agilne metodologije. Bilo je kot razsvetljenje, še danes se spomnim občutkov. Zdelo se mi je, da se mi ne more zgoditi nič boljšega. Spoznanje, da obstajajo metode, ki zagotavljajo tisto, kar sam zelo cenim in je blizu mojim vrednotam, me je popolnoma očaralo, prevzelo.

Začel sem prebirati literaturo, sam delovati po teh načelih in postal strasten zagovornik agilnih pristopov. Do takrat sem se že preizkusil v projektnem vodenju, vendar je bilo v podjetju, kjer sem takrat delal, preuranjeno za implementacijo teh metod. Kmalu sem zavil na svojo pot in konec 2010 v Londonu obiskal izobraževanje o Scrumu. Postal sem certificirani Scrum Master. Dalo mi je moč in elan, da sem začel širiti zavedanje in znanje o agilni miselnosti v Sloveniji. Tega znanja je bilo do takrat pri nas, v primerjavi z zahodno Evropo, zelo malo. Danes podjetjem pomagam uvajati agilne metodologije in organiziram izobraževanja. Za jesen pripravljam že četrto konferenco Agilna Slovenija. Na preteklih treh je bilo vsakokrat prisotnih približno sto ljudi, ki so želeli izvedeti, kako to počnejo v tujini.

Nekajkrat si omenil Scrum. Lahko razložiš, kaj je to?

Japonska, ki je po drugi svetovni vojni želela na novo zagnati industrijo, je potrebovala drugačen pristop, kot velika ameriška podjetja. Gospodarstvo je bilo v razsulu, zato ni naključje, da korenine vseh agilnih pristopov segajo v japonsko avtomobilsko industrijo. Scrum, kot metoda, je bil prvič omenjen leta 1986 v Harvard Business Review v prispevku z naslovom The new new product development game. V njem sta dva Japonca opisovala, da obstajajo podjetja in v njih ekipe, ki na povsem drugačen, holističen način razvijajo različne produkte ter so pri tem zelo uspešne. Način sta primerjala z samo-organiziranostjo rugby ekipe. Kasneje so ga poimenovali po liku scrum, ki je del rugby igre. Leta 1995 je bil Scrum prvič javno predstavljen in od takrat je dominantna metoda projektnega dela v IT industriji. Deluje po načelih Agilnega manifesta, pri katerem so ljudje bistvenega pomena, niso le zamenljivi viri, pač pa pametni motivirani posamezniki.

Scrum je iterativna metoda. Delo poteka v ciklih, imenujemo jih Sprinti. Osnovni principi dela so transparentnost, preverjanje in prilagajanje. Gre za to, da se ekipa med delom ustavi, pregleda narejeno, prilagodi in nadaljuje izboljšana. Cikli so največkrat dolgi dva tedna, v delo se vključuje naročnika, ki ima na ta način stalen pregled nad razvojem projekta. V Scrumu velja pravilo, da mora ekipa na koncu vsakega cikla imeti delujoč produkt, ki ga stranki pokaže, od nje dobi povratno informacijo in na podlagi tega nadaljuje z delom.

Ali metoda omogoča sprotno odpravljanje slabosti in ukinjanje nepotrebnih nalog?

Vse, kar želimo narediti, damo v zalogo nalog, Product Backlog, ki ima dve lastnosti. Naloge so dobro razčlenjene in urejene po pomembnosti. V kolikor nam ne bi uspelo implementirati vsega, kar smo si zamislili, ostanejo neizvedene le manj pomembne naloge. Za naročnika ima to veliko dodano vrednost, saj s tem znižujemo rizik projekta. Po zaključku posameznega in pred začetkom naslednjega cikla, naročnik skupaj z delovno ekipo pregleda projekt.

Kako pa je lahko posameznik agilen, saj je ponudnik in porabnik hkrati?

Agilnost pomeni, da je posameznikova osebna miselnost hitra, prilagodljiva, da je odziven in se hitro prilagaja spremembam. Če agilno miselnost primerjamo z fiksno miselnostjo, lahko ugotovimo razlike. Ljudje z agilno miselnostjo verjamejo, da lahko vsak človek postane vedno boljši, da se celo življenje uči in razvija. Ljudje z fiksno miselnostjo mislijo, da se z določeno inteligenco in zmožnostmi rodimo. Poskušajo izgledati pametni za vsako ceno, skrivajo informacije, ne priznajo napake. Ker so se rodili pametni, želijo tak status ohraniti.

Ljudje v življenju ohranjamo navade in prepričanja, za katere se sploh ne vprašamo, ali nam koristijo. Kaj naj vgradimo v svoje vedenje, da nam bi to bolje uspevalo?

Vpeljati moramo fazi »inspect in adapt«. Pošteno se moramo vprašati, kaj trenutno delamo dobro, kaj ne ter kaj lahko spremenimo in bi na kratek rok vplivalo na to, kako delamo. Predvsem je smiselno odvreči stvari, ki ne prinašajo nič dobrega in nimajo dodane vrednosti. Bolje je početi tisto, kar ima pozitiven vpliv na naše življenje. Samo-oceno moramo večkrat ponoviti, imeti stalno samorefleksijo, v Scrumu tej fazi rečemo retrospektiva.

Kaj nam prilagodljivost prinese dobrega v življenju?

Spremembe so nenehne, vedno več jih je, spreminjajo se že spremembe. Razvijati moramo zmožnost prilagajanja spremembam na vseh nivojih. S tem preprečimo, da bi zastali v življenju. Agilni pristop je na prvi pogled oziroma kratek rok manj, na dolgi rok pa veliko bolj varna izbira. Oseba, ki se celo življenje uči, postaja vedno boljša, je bolj prilagodljiva, povečuje samozavest in zavedanje, da se zmore odzvati tudi na nepredvidene situacije. Tak človek vsekakor lažje preživi.

Perfekcionizem je mnogokrat težava ljudi, ki želijo biti zelo dobri. Predolgo jih zadržuje v posamezni fazi, produkta oziroma storitve, sicer brezhibne, nihče več ne potrebuje. Je v agilni miselnosti tudi za to kakšen vzvod?

Ljudje z agilno miselnostjo si upamo pokazati izdelek, ki še ni popoln, zato, da dobimo povratno informacijo in naredimo boljšega. Tudi nevarnosti, da bi zamudili priložnost, je bistveno manjša.

Ljudje običajno dajemo prednost racionalnim odločitvam in v njih iščemo napake, pravi dejavniki pa se skrivajo v čustvih. Rekel si, da so agilne metode holistične.

Agilne metodologije upoštevajo čustva v veliki meri, vse temelji na ekipi in njihovi medsebojni komunikaciji. Res pa je, da vsem ljudem ne ustreza delo v dinamičnih ekipah, kjer je veliko komunikacije, veliko šuma. Agilni coachi, ki skrbijo za projekte, morajo paziti, da pri samo-organiziranosti ekipe ne bi prišlo do odrinjenosti nekaterih. Posameznike je potrebno čim bolj opolnomočiti.

Videti je, da ta pristop samodejno izloči ljudi, ki se ne počutijo dobro v takem okolju. Ljudje smo različni, zato to ni vedno slabo, ali pa sploh ni.

V podjetjih, ki so delovala po klasičnem projektnem vodenju in začno vpeljevati agilne pristope, kjer je transparentnost največjega pomena, se skoraj vedno zgodi, da nekaterim ta način ne ustreza. Zamenjajo delovno mesto ali celo zapustijo podjetje. To je naraven proces. Če se ne počutijo več dobro, je bolje da delajo drugje. Mnogim ne ustrezajo dnevni kratki sestanki, druge zmoti, da se stanje projekta javno objavlja na steni, saj ne morejo navidezno poudarjati svoje uspešnosti in podobno…

…ali metoda tudi preprečuje navidezno delo…

…v veliki meri. Dnevni, stoječi sestanki, ki omogočajo dober pregled nad trenutnim stanjem projekta, so neka pozitivna prisila v ekipi. Kratek, izčrpen sestanek, na katerem se sodelavci v 15 minutah hitro pogovorijo o delu prejšnjega in tekočega dne, so za dosego skupnih ciljev zelo koristni.  Pomembno pravilo agilnih ekip je »kako mi lahko drugi pomagajo oz. jaz drugemu, da bomo uspešni«.

Se metodologija lahko uporabi tudi na drugih področjih?

Seveda, metode se že uveljavljajo na drugih področjih, na kadrovskem, v marketingu, odvetniških pisarnah. Kadrovske službe so gotovo najbolj pripravljene sprejeti agilna znanja. Želijo zaposlovati T-shaped people, kar pomeni, da je človek v nečem zelo dober in hkrati toliko odprt in učljiv, da je sposoben sodelovati in dati svoj prispevek tudi na drugih področjih. Investicijska podjetja, ki investirajo kapital v start-up podjetja, ki običajno delujejo po metodologiji Scrum, so tudi začela uvajati agilnost v svoje delo.

Avtor Scruma Jeff Sutherland v svoji knjigi Scrum: The Art of Doing Twice the Work in Half the Time opisuje primer nizozemskega osnovnega šolstva, kjer otroke učijo s pomočjo metode Scrum. Imenujejo jo eduScrum. Otroci se ne učijo po klasičnih metodah, pač pa delajo v skupinah. Večini ta način dela zelo ustreza.

Mnogo ljudi v Sloveniji je v zadnjih letih izgubilo službo. Znašli so se na trgu delovne sile s fiksnim načinom razmišljanja, za agilno še niso slišali.

Da, mislim, da mnogi v Sloveniji sploh še niso slišali za agilno miselnost. V Evropi, predvsem na Švedskem, v Nemčiji, na Poljskem so agilna znanja že zelo razširjena, tudi pri nas so vedno večje potrebe po njih. V kolikor bodo ljudje, ki so izgubili službo, spremenili miselnost, bodo imeli večjo možnost za novo zaposlitev, lažje se bodo znašli v življenju.

V širjenju agilnega vedenja si našel smisel..  

Resnično verjamem, da agilni pristopi dobro vplivajo na produktivnost in motivacijo. Ljudje so bolj zadovoljni in bolj uspešni. Ne trdim, da sodijo v vsako podjetje, včasih je kultura tako drugačna, da teh pristopov ne sprejme, za večino pa so zelo primerni. Moja želja je, da bi vsaj vsa tehnološka podjetja v Sloveniji prešla na tak način dela.

Zakaj misliš, so ljudje bolj zadovoljni?

Management s klasičnim, avtoritativnim vodenjem, kjer so delavci le izvajalci nalog, kot nek del stroja, je žal še vedno zelo razširjen. Pri Management 3.0, in Scrum je metoda, ki ga pospešuje, ljudje dobijo avtonomijo, možnost samo-organiziranja, dela z namenom. Izvedba je popolnoma prepuščena ekipi, ki prevzema celotno odgovornost. Člani sami izberejo najbolj pomembne naloge in ovrednotijo njihovo težavnost, kar ima zelo pozitiven psihološki učinek na uspešnost. Tudi povratna informacija od naročnika deluje motivacijsko. Ti ljudje so tudi sicer v življenju bolj zadovoljni in prevzamejo večjo odgovornost za svoja dejanja.

Značilnost Scrum ekip je, da so več funkcijske. V mnogih podjetjih so z vpeljavo agilnih pristopov povečali produktivnost ekip tudi do 400%. Ljudje se čutijo bolj produktivne, ker vidijo, kako se premikajo iz faze v fazo, ker začutijo, da so del velike zgodbe. V mladih podjetjih, ki šele oblikujejo kulturo je vpeljava Scruma veliko lažja, v starejših je splošen odpor do sprememb precejšen. Po nekaj tednih priplavajo na površje vse težave, zato so začetki lahko težki, a ko prebrodimo to obdobje, steče bolje, kot prej.

Najti svoje poslanstvo je veličastno. Kako čutiš svoj prispevek k razvoju družbe?

Pomagam podjetjem vpeljevati te pristope, da postaja njihovo delo bolj učinkovito in ljudje bolj zadovoljni. Dobivam veliko pozitivnih odzivov, tansparentnost ljudi motivira, s Scrumom dobijo ogrodje, za katerega se lahko oprimejo.

Vsi ljudje si želijo najti svoje poslanstvo, pa jih je strah. Kaj naj naredijo, da obdržijo občutek varnosti, pa se vseeno premaknejo?

Najprej moramo poznati svoje vrednote in delati tisto, s čimer jih zadovoljimo. Vprašati se moramo, kaj delamo, katere korake moramo narediti, da bi lahko počeli to, v kar verjamemo. Velika škoda je, če ljudje leta in leta počnemo stvari, ki nas ne veselijo. Včasih je treba tvegati, se premakniti iz varne cone, osvojiti nova znanja, napredovati, postati boljši v čemerkoli. Ne smemo si dovoliti, da sploh ne bi raziskovali, kaj nas veseli. Ne se vdati, obtičati, obupati in se potisniti v rizični položaj. Vsak dan se lahko česa naučimo.

Podjetje lahko propade ali nas odpusti, v novi službi nas bodo vprašali, kaj znamo!

                                                                     Alenka Zdešar, life and career coach