Smernik – januar 2014/leto 3/št.1

Uspešno združuje strokovnost in osebne ideale, smisel svojega življenja je našla v psihosocialni pomoči množicam, doma in na najbolj ogroženih področjih sveta. Njene ideje so postale mednarodni model in kljub temu, da Sloveniji ne grozijo oboroženi spopadi in ne sodi v manj razviti svet, so vredne razmisleka tudi za naš prostor. Delovanje laičnih psihosocialnih pomočnikov, ki se je aktualiziralo v 90. letih prejšnjega stoletja, odpira nova obzorja zaščite duševnega zdravja prebivalstva in je lahko vir pomoči posamezniku, družini ali skupnosti v stiski.

Je upokojena otroška psihiatrinja z dvajsetletnimi izkušnjami psihosocialnega delovanja na področjih, prizadetih z vojnimi dogajanji in terorizmom (nekdanja Jugoslavija, Irak, Gaza, Čečenija, Ingušetija, Severna Osetija, Pakistan, Afganistan). Za pomoč otrokom na vojaško ogroženih območjih je zasnovala programe za učitelje, v katerih vidi most do ogroženih. Jedro programov so znanja in veščine za nudenje učinkovite psihosocialne pomoči, v katere je bilo doslej vključenih več kot 5000 učiteljev na različnih kriznih območjih.

Je predsednica Slovenske filantropije in avtorica številnih knjig s področja duševnega zdravja ter skupnostnih modelov zaščite otrok v primerih oboroženih konfliktov. Za svoje izjemno delo je bila je med nominirankami v akciji »1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir 2005«. in prejela častni znak svobode Republike Slovenije

Kdo je Anica Mikuš Kos?
Ostarela ženska, ki počasi zaključuje svoje življenje. S tem, kar sem naredila v življenju, v okviru svojega poklicnega dela in kasneje, po zaključku delovne kariere, v okviru humanitarnega dela, sem zadovoljna. Preprosto imam občutek, da sem naredila tisto, kar sem zmogla in s tem zaokrožujem  svoje življenje. Sedaj predvsem pišem, razmišljam o tem od kod, zakaj, kam gremo, kakšen je smisel našega življenja, pospravljam papirje, ideje, svoje življenje, premišljujem za nazaj in iščem odgovore. Večine odgovorov še nimam, a mislim, da imam še nekaj časa za razmislek. S smrtjo sem se sprijaznila. Ko končam s pospravljanjem svojih papirjev, lahko mirno umrem.

Pravite, da pospravljate in razmišljate, kdo smo in kam gremo. Ste mislila na širšo družbo? Slovenci imamo radi Slovenijo, a v njej je vedno težje preživeti. Kam gremo v Sloveniji?
Slovenijo je težko izločiti iz celostnega dogajanja, ves svet se pomika v isto smer. Razlika je v tem, da so nekateri procesi, ki se v drugih delih razvitega sveta odvijajo bolj enakomerno, pri nas pospešeni. S tem mislim na z neoliberalno ideologijo in stvarnostjo pogojeno vedenje, vrednotni sistem, ki pomeni vse večjo individualizacijo, egocentričnost, skrb le zase in lastni uspeh. Vendar ne smemo posploševati. V javnosti je v ospredju vedenje, usmerjeno v lastno korist in bogatenje, osnovna množica državljanov pa je veliko bolj socialno naravnana, kot si predstavljamo. Medčloveška povezanost in solidarnost še kako obstajata, le ne prideta do izraza. Zato nisem zelo pesimistična.
Zaskrbljujoči pa so vedenjski vzorci pri mladini. Ko je nekoč star človek prišel v avtobus in mu mlad človek ni vstal, da bi mu prepustil sedež, so ga vsi grdo gledali, če pa danes kdo prepusti sedež starejšemu, smo vsi začudeni, ker je to nepričakovano vedenje. Pomembno je tudi, koliko je posameznik pripravljen podeliti z drugimi. V času mojega šolanja, je bilo nepisano pravilo, da smo boljši učenci pomagali slabšim. Mislim, da bi morala šola tudi danes bolj energično gojiti vzorec solidarnostnega vedenja in človečnosti. Ima dosti možnosti ohranjanja in spodbujanja tega etosa v socialnem tkivu razreda.

Kako ste se odločila za študij psihiatrije? Vaš oče je bil profesor, je bilo v družini prisotno razmišljanje, da je treba delati nekaj v povezavi z ljudmi?
Ne, ni bilo družinskega razmišljanja o mojem poklicu. Oče je bil zadržan človek, mama pa zelo družabna oseba. Moj izbor študija je bil spontan. Želela sem postati otroška psihiatrinja. Najprej sem specializirala pediatrijo, nato še nevropsihiatrijo. Delala sem v ambulanti v Kranju, v bolnišnici na Jesenicah, na Debelem rtiču, kasneje sem na Pediatrični kliniki vodila oddelek za otroško psihiatrijo, kjer so bili bolniki z emocionalnimi in drugimi duševnimi težavami. V Svetovalnem centru, ki sem ga vodila 16 let – do upokojitve, sem se veliko ukvarjala tudi z otroki z učnimi težavami.

V življenju ste videla veliko ljudi, ki nosijo dobro v sebi in zato pravite, niste zelo pesimistična. Na drugi strani je mnogo ljudi izgubilo službe, ne vedo, ne kod, ne kam, čutijo potrebo po tem, da nekaj naredijo, pa ne vedo, kako.
Zelo pomembno je, da se moč, sposobnost in zmogljivost obvladovanja težav pri ljudeh okrepi, da ne bi prehitro podlegli pritiskom in stresom, ki jih prinese izguba službe. Za marsikoga je breme pretežko. Lahko načne njegovo duševno zdravje.
Vsekakor je potrebno razširiti informacijsko, motivacijsko, energirizajočo ponudbo in s tem povečati možnost, da si ljudje pomagajo. Toda za tisoče in tisoče vse to ne bo zadoščalo, da spremenijo svojo življenjsko situacijo. Potrebne so sistemske spremembe. Pogosto imamo občutek, da se stvari dogajajo zunaj možnosti našega vplivanja. Zdi se, da se družbeni ciklusi razvijajo po neki notranji logiki in zakonitostih, da so možnosti spreminjanja zelo majhne ali pa nimamo vizij, kako spremeniti svet, da bi bil bolj pravičen. Ja, pomanjkanje vizije je problem v našem času.

Ljudje radi pomagamo drug drugemu, to nam osmišlja življenje. Želimo dati drugemu tisto, kar nosimo v sebi in vsi hitreje rastemo. Vi ste prestopala meje formalnega delovanja, bila ste prostovoljka, dajala ste tisto, kar ste zmogla.
Gotovo so težnje razmenjave s sočlovekom, mu nekaj dati, mu pomagati, ko je v stiski in od drugega dobiti del človečnosti, zelo močne. Lahko rečemo, da želimo dati, lahko pa včasih prikažemo svoje delovanje za drugega tudi iz bolj egoističnega zornega kota –  da želimo uresničiti svoje vizije. Moja težnja je bila uporabiti svoje znanje in energijo, da bi pomagala ljudjem, ki so v stiski. To mi je v zadovoljstvo.

Pogosto enačimo pojme prostovoljstvo, dobrodelnost, humanitarnost? Kaj stoji za njimi?
Pojmi se prekrivajo, v najširšem smislu pomenijo, da človek človeku pomaga. Prostovoljstvo je darovanje nematerialnih dobrin, pomeni, da človek daruje svoj čas, delovanje, energijo, izkušnje tistemu, ki je pomoči potreben ali jo usmerja v dejavnosti koristne skupnosti ali širši družbi, npr. varstvo narave, kulture. Dobrodelnost je darovanje materialnih dobrin. O humanitarnem delovanju pa govorimo, kadar gre za pomoč populacijam, ki se znajdejo v kriznih situacijah.

Dobrodelno delovanje je sestavni del vsake bolj ali manj razvite družbe, a se včasih zdi, da je zlorabljeno, da je del samopromocije.
Gotovo, nekateri se s tem tudi promovirajo. Ljudje dajejo na osnovi različnih motivov. Bogati  mogoče zaradi slabe vesti, ker imajo toliko več od drugih, zaradi davkov, zaradi samopromocije ali pa jih res vodi genuina, pristna želja pomagati. Tudi revni darujejo, morda bi lahko celo rekli, zlasti darujejo revni, le da oni dajejo majhne vsote, majhne vrednosti in ostajajo anonimni. Ko sem pred leti v Ameriki proučevala filantropijo, so največ dobrodelnega denarja zbrali v cerkvah z revnimi verniki.

V zadnjem času postajajo osebnosti leta ljudje s področja dobrodelnosti, to je zaskrbljujoče.
Pomeni, da so s socialnimi razlikami pogojeni problemi vse večji in da postaja  področje dobrodelne pomoči vedno bolj izpostavljeno. Zagotovo je pomembno, da ljudje dobijo hrano in denar za položnice. A pri nas ima revščina še druge  razsežnosti, ki  močno prizadevajo ljudi. Poznam revščino iz predsocialističnih časov, zdela se mi je v nekem smislu bolj čista in poštena. Razlike med bogatimi in revnimi so bile jasno opredeljene, jasno je bilo izraženo, kaj lahko pričakujejo eni in kaj drugi. Danes živimo v svetu, kjer izgleda vse dosegljivo, govorimo o človekovih pravicah, demokraciji, enakih možnostih in biti reven pomeni biti »luzer«, biti človek, ki se ne znajde. V post-socialističnem svetu to obenem pomeni, da so te okradli, ogoljufali, izločili. Nadvse so pomembne psihosocialne spremljave sodobne revščine.

Vsak od nas ima svoje obzorje in lahko prispeva k boljši družbi.
Res je. Na svoje vloge in možnosti ne smemo gledati megalomansko. Če vsak nekaj malega naredi, se kakovost socialnega tkiva spremeni. Etos in prakso povezovanja bi bilo treba razvijati. To smo nekako zanemarili. Načelo enakosti med ljudmi, zavedanje, da si lahko vzajemno pomagamo, se nam izgublja na uradni ravni, na ravni takoimenovanih elit. V osnovnem socialnem tkivu te vrednote in prakse niso propadle, le glasnost in vidnost so izgubile.

Dobivamo občutek, da je družba v celoti odpovedala, mnogo ljudi izgublja profesionalno in s tem tudi osebno identiteto. Mladi so brez perspektive, zaradi preživetja in večjih možnosti razvoja odhajajo v tujino, a s tem izgubljajo nacionalno identiteto.
Da, zaskrbljujoče je, da izgubljajo socialno mrežo, ne počutijo se več člani nobene skupnosti, niti slovenske, niti bežigrajske, niti skupnosti podjetja, v katerem so delali. Ko rečemo socialno, mislimo na nekaj, kar je povezano z drugimi ljudmi. Zaposlen človek nekam pripada, ima socialno vlogo in status, po izgubi zaposlitve ni več nikamor vpet, zato poleg profesionalne identitete izgublja tudi osebno. To načenja zaupanje vase in slabi samopodobo.

Decembra ste se vrnili iz iraškega Kurdistana. Zakaj ste bili tam?
Begunci, ki so pribežali v Irak iz Sirije in živijo v velikem begunskem centru ali v zasebnih bivališčih, so bili na začetku dobro sprejeti, kasneje so se začeli pojavljati problemi. Situacija je podobna, kot je bila pri nas v času bosanskih beguncev. Moja naloga je bila dvojna. Izvajala sem seminarje za učitelje, iraške Kurde, ki so poučevali sirske otroke begunce. Namen je bil pomagati učiteljem, da bi znali pomagati svojim učencem, ki so doživeli izgube in travme. Druga naloga je bila usposabljanje laičnih oseb za pomoč družinam v psihosocialnih stiskah. Najbolj prizadeti posamezniki in družine, ki so obremenjeni s hudo neugodno življenjsko situacijo, se zaradi materialnih ovir, predsodkov, pomanjkanja energije in drugih ovir, strokovnih služb, ki so na voljo, običajno ne poslužujejo. Zato so dejavnosti pro-aktivne pomoči – ko pomočnik, bodisi mentalno higienski strokovnjak ali priučen laik, denimo zdravstveni delavec, učitelj ali kdo drugi, poišče takšne družine in jim ponudi pomoč v njihovem okolju, zelo pomembne. Če uspemo zbrati osebe, ki izžarevajo energijo, optimizem, poznajo pragmatične rešitve, ljudi, ki imajo zdravilski dar in jih dodatno usposobimo za delo na področju medčloveških odnosov, lahko zelo veliko koristnega naredijo.

Je praksa sama pokazala na take rešitve?
Da, to je pokazala praksa. Strokovnjakov ni bilo dovolj in npr. v Afganistanu niso pripravljeni delati na zelo nevarnih območjih. Družine v hudih stiskah jih tudi ne bi sprejele, sprejmejo pa domače dobre ljudi, ki imajo sloves v lokalni skupnosti, to so učitelji, delavci nevladni organizacij, ljudje iz sveta starih,  verski voditelji, lokalni trgovci.

Jih izobrazite, kako pristopiti do ljudi?
Povem jim, kako pomembna je psihosocialna pomoč za človeka v stiski, kako pomembna je njihova vloga, da kljub temu, da niso strokovnjaki, lahko veliko dobrega naredijo. Seznanim jih z osnovnimi načeli in strategijami psihosocialne pomoči, aktiviranja notranjih virov obvladovanja težav in pomoči pri iskanju zunanjih virov. Primer: Otrok je po nasilni smrti očeta opustil šolanje. Travmatizirana in z izgubo prizadeta je cela družina. Mama nima moči, da bi vplivala na otroka ali da bi stopila do učiteljice in jo prosila za pomoč. Psihosocialni pomočnik, ki je član skupnosti lahko pomaga družini, se pogovori z otrokom, se poveže z učiteljico, vzpodbudi sošolce naj poskušajo pregovoriti otroka, da spet obiskuje pouk, torej pomaga otroku in družini aktivirati notranje in zunanje vire za obvladovanje otrokove hude čustvene prizadetosti. Vendar moram povedati, da imajo laični pomočniki ogromno modrosti, življenjskih izkušenj, praktičnih pristopov pomoči, ki niso nič manj vredni ali celo mnogo več od tistega, kar slišijo od mene.

Laične psihosocialne pomočnike ste formirali na kriznih območjih in so se pokazali kot zelo uspešen model pomoči. Rekli sva, da lahko vsak posameznik nekaj prispeva, vendar znatne premike lahko naredimo le s sistemskim pristopom. Kaj lahko naredi naša družba?
Del družbe, ki ima moč, lahko olajšuje in spodbuja pozitivna medčloveška dogajanja v socialnem tkivu. Tu mislim na praktične stvari, npr. priskrbeti prostor za opravljanje dejavnosti, osnovna materialna sredstva in kar je še bolj pomembno, zagotoviti podporo takim dejavnostim s spodbudo, motivacijo, prikazovanjem vrednosti. Področje medčloveške pomoči je zdaj prepuščeno predvsem nevladnim in verskim organizacijami, ki veliko naredijo, a to ni dovolj. Morda bi bilo potrebno več narediti v krajevnih skupnostih. Poleg aktiviranja mehkega dela skupnostne baze za solidarnost, za odpravljanje pojavov, o katerih govoriva, so nujne tudi strukturne družbeno ekonomske spremembe, zagotovo pa dogajanja v osnovnem socialnem tkivu prej ali slej dosežejo tudi vrhnje plasti moči in odločanja.

Ste predsednica in soustanoviteljica Slovenske filantropije, čigava naloga je to?

Slovenska filantropija poskuša razvijati socialne mreže tudi skozi skupnostne medgeneracijske centre. Ti delujejo v Murski Soboti, Vipavi, Žalcu, Črnomlju. Radi bi ga ustanovili tudi v Ljubljani. Sicer pa je celotna prostovoljska dejavnost eden od pristopov večanja socialnega kapitala namenjenega izboljšanju kakovosti življenja v skupnosti.

Na kakšen način širi Slovenska filantropija pomoč drugemu, je to zbiranje finančnih sredstev, psihosocialna pomoč?
Osnovna naloga Slovenske filantropije je razvijanje prostovoljnega dela, predvsem usposabljanje ljudi, ki organizirajo prostovoljstvo, mentorjev prostovoljcev, organiziranje kongresov, forumov, promocija idej prostovoljstva, predstavljanje iniciativ za nove oblike solidarnostnega delovanja, internetna informacijska, povezovalna in promocijska dejavnost. Znaten del dejavnosti Slovenske filantropije je namenjen podpori azilantom in drugim migrantom.

S svojim delom živite poslanstvo..

Moje strokovno, humanitarno, javno delovanje je bilo vselej nadvse pomemben sestavni del mojega življenja. Ločnica med  zasebnim življenjem in javnim delovanjem je pri meni zelo medla in prehodna. Uporabljam znanja in izkušnje, ki sem jih pridobila pri poklicnem delu. V preteklosti sem koristila socialno moč, ki je izhajala iz moje poklicne pozicije, denimo direktorice Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Zdaj sem upokojena in socialne moči je mnogo manj.

V Svetovalnem centru smo se že leta 1992 angažirali za pomoč otrokom beguncem iz Hrvaške in pozneje iz Bosne in Hercegovine. Organizirali smo seminarje za bosanske učitelje – begunce, da bi bolje znali pomagati svojim učencem. Usposabljali smo jih za pedagoško delo v kriznih okoliščinah, predvsem pa za psihosocialno pomoč otrokom, sodelovanje s starši,  kako obvladovati lastne travme in izgube. V sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo smo organizirali preko 200 seminarjev v treh letih. Na projekte psihosocialne pomoči beguncem  sem zelo ponosna. Zdi se mi, da je to ena najboljših stvari, za katero sem delovala. Pozneje sem podobne projekte izvajala še v drugih državah – v  Bosni, na Kosovu, v Srbiji, v Makedoniji, na Kavkazu in na Srednjem vzhodu…

To je bila vaša pobuda, vaše izstopanje iz okvirjev …
Ja, to je strategija humanitarnega delovanja, s katero je možno doseči veliko število otrok in staršev v kriznih okoliščinah, pa tudi v po-konfliktih okoliščinah celjenja ran in revščine.

Kako se je pa razširilo v lokalne skupnosti?
Šole in šolski delavci so del lokalnih skupnosti. Nevladne organizacije, preko katerih organiziramo usposabljanja, so del skupnosti. Programi so zelo uspešni, ker so usklajeni s potrebami in nudijo to, kar je sprejemljivo za ljudi (npr. v Afganistanu ne moremo izvajati programov, ki niso v skladu s koranom) in ker v njih delujejo predvsem ljudje, ki so motivirani za psihosocialno pomoč. Udeležba učiteljev in laičnih pomočnikov je prostovoljna.  Zgodi se naravna pozitivna selekcija izvajalcev programa.

Osebno poslanstvo težko izluščite iz celotnega delovanja, pa vseeno, kako ga občutite, kako naj ga ljudje prepoznamo v sebi?
Kako prepoznati? Najprej se moramo nad tem zamisliti in poskušati ugotoviti, kaj pravzaprav želimo početi. Po tem preizkusiti in realno oceniti, kaj in kako nam gre v odnosu do ljudi in stvari, kaj koristi drugim in kaj nam daje zadovoljstvo. Pri tem so pomembne povratne informacije.

Zelo težko se je izpostaviti, vendar odzivov ne moremo dobiti, če ne zberemo poguma, da nekaj povemo, napišemo, naredimo.
To je res, začetni pogum je potreben. Ni nujno, da bo naše delo dobro sprejeto. Možno je tudi, da v resnici ne naredimo dobro, čeprav smo tako mislili. Lahko smo razočarani. Tako je življenje.

Kaj narediti, da nas ne bi ustavilo?
Obstaja pojem, ki mi je všeč »etika tveganja«. Z vsako akcijo, zlasti, če je inovativna, nekaj tvegamo. Da bomo sami prizadeti, da bomo prizadeli drugega, naredili napako. Etika tveganja je  poved, ki nas usmerja v to, da gremo v odgovorno delovanje, namesto, da iz prevelike previdnosti ničesar ne naredimo.

Kaj pa narediti, da tveganje za neuspeh čim bolj zmanjšamo?
Razpravljati, posvetovati se z drugimi, slišati druge  – to je glavna varovalka. Moramo najti sogovornike, partnerje, sodelavce, s katerimi lahko izmenjujemo misli. Moramo se povezovati, da nismo sami v svojih videnjih in s tem v veliko večji nevarnosti, da zaidemo.