Smernik – julij 2014/leto 3/št. 4

Jan Kovačič  

Jan Kovačič je kondicijski in fitnes trener, za katerega se zdi, da si je že zelo zgodaj odgovoril, zakaj je tukaj. Ljubezen do narave, gibanja in druženja z ljudmi, mu je položena v zibko. Zaveda se, da temelj vsake uspešne življenjske poti tiči v vitalnem telesu, ki omogoča razvoj prožnega in rodovitnega uma ter širino duha. Bolj, kot z izklesanim telesom, ki bi morala biti standardna oprema vseh športnih trenerjev, nase opozori s prvinskim zanosom, optimizmom, odprtostjo in veliko človeške topline, ki je marsikomu dana šele v zrelih letih. Zagnano deli svoja znanja, da bi koristila čim več ljudem. Uživa v življenju, svobodi in z veseljem poda roko v pomoč. Pravi, da ni vse v plačilu, da to zagotovo pride, ko je čas zanj. Rad se uči od ljudi, ostaja skromen, ker ve, da sam ne pomeni veliko.

 

Zaključuje dveletno raziskavo o vplivu beljakovin na človeško telo. Dognanja, predvsem vplive različnih beljakovin rastlinskega in živalskega izvora na telo, je z meritvami mišične in kostne mase, ph telesa, počutja in zmogljivosti natančno zabeležil. Dokumentiral je tudi vse vidne učinke. Raziskavo želi nadgraditi s knjigo, ki bo v pomoč športno aktivnemu človeku.

Študij na Fakulteti za šport bo septembra kronal z diplomskim delom, v katerega je vključil prej omenjeno raziskavo. Je kondicijski in osebni fitnes trener, licencirani TRX vaditelj, certificiran maser in ambasador SKLZ pripomočkov. V kratkem načrtuje izobraževanje s področja fizioterapije, da bo z izpopolnjenim znanjem lažje pomagal ljudem s športnimi in drugimi poškodbami.

Pogovarjala sva se v dneh, ko je v njem dozorelo prepričanje, da je prišel čas za karierni premik. Načrtuje odprtje svojega Re-set studia s celostnim pristopom do človeka.

Živiš  in delaš v Ljubljani, vse pa se je začelo v Novi Gorici?  

Da, rojen sem v Šempetru pri Novi Gorici. Čeprav je moja mama vzgojiteljica, nisem nikoli hodil v vrtec. Odraščal sem pri babici in dedku, zato sem osnovno šolo obiskoval na Mostu na Soči. Idilična okolica soškega jezera je bil pravi raj, vzpostavil sem močan stik z naravo, vzljubil vse vodne športe, tudi ribarjenje z dedkom. Bil sem nemirnega duha, vse me je zanimalo. Preizkusil sem se v mnogih športih, atletiki, nogometu, plezanju, kajakaštvo je postalo prava strast.

Po srednji prometni šoli v Novi Gorici sem bil na razpotju. Kot športni multipraktik sem se odločil za vpis na Fakulteto za šport, vendar ne z namenom postati osebni trener. Dogodki v mojem življenju so sami pripeljali do tega. V sedmem razredu osnovne šole sem si hudo poškodoval levo roko. Izpah komolca, dvojni zlom in odstop tkiva od kosti je vodilo v dolgo rehabilitacijo. Moja roka je popolnoma gibljiva predvsem po zaslugi odličnega fizioterapevta, ki se mu je resnično »dalo« ukvarjati z menoj. Skrbno je bdel nad mojo rehabilitacijo, me motiviral in usmerjal. Z današnjimi očmi bi rekel, večna zahvala gre dobremu trenerju…

… si zato postal osebni trener?

…s fitnesom sem se srečal na fakulteti, najprej samo za svoje veselje. Priložnost, da sem s svojim znanjem lahko pomagal drugim, sem dobil, ko je prijatelj, nogometaš iz Tolmina, potreboval pomoč po poškodbi kolena. Z rezultati je bil zelo zadovoljen in začel se je širiti glas o mojem delu. Postopno sem pridobival stranke, med njimi tudi zdravnike. Takrat sem pomislil, »nekaj že delam prav, da mi zaupajo ljudje, ki poznajo anatomijo telesa bolje od mene«.

Poglobljeno se ukvarjam tudi s prehrano, proučujem vpliv različnih beljakovin na telo. Športno telo zaradi povečane potrebe po beljakovinski hrani, lahko hitro postane zasičeno in s tem primerno okolje za razvoj degenerativnih bolezni. Ugotavljam, ali lahko velikim naporom kljubuje le z rastlinsko, čim manj predelano hrano. Moje poslanstvo je, da ljudem pomagam do bolj zdravega in kakovostnejšega življenjskega sloga.

 

Marsikdo pride k tebi z zapuščenim telesom. Koliko ljudi sploh zna dobro skrbeti zase?

Zelo malo. Ljudje se premalo zavedajo, da je vitalnost telesa osnova za uspešno življenje. Z zdravim telesom, polnim življenjske energije, lažje kljubujemo vsakodnevnim naporom.

Mnogo ljudi še vedno začenja dan brez zajtrka.

Saj ravno v tem je srž problema. Dopoldan ne jedo, ob kavi in prigrizkih nekako zdržijo prvi del dneva, redko si privoščijo kosilo, popoldan in zvečer, ko je telo že sestradano, pojedo preveč. Če zvečer pojemo preveliko količino hrane, telo ponoči ne počiva. Zbudimo se utrujeni, nismo lačni, v nov dan krenemo brez zajtrka, sledi slabo počutje in nizka zmogljivost telesa. Če pomislimo, tudi v tovarni zvečer izklopijo stroje, da se spočijejo, mi pa od telesa zahtevamo, da neprestano dela…

…kako malo ljudi hoče razumeti, da je to pomembno..

…ljudje podležejo užitku ob hrani in ne razmišljajo o posledicah. To je pohlep, podobno kot pri denarju, nenadzorovano hlastanje za hrano in prigrizki. Pred kratkim sem bral, da ljudje segamo po sladkem, ker nam daje občutek varnosti, kot spomin na sladko mamino mleko. Potrebno je le malo zdrave pameti, predvsem pa ozaveščenosti in dobre organiziranosti.

V koliko primerih drži izjava, vse sem že poskusil(a), pa ne morem shujšati?

Realno zelo zelo redko, skoraj nikoli. Izjema so zdravstvene težave z estrogenom, ščitnico… To je najbolj obrabljena izjava, v katero mnogi sami verjamejo. Spremembe je potrebno delati postopno, počasi vpeljati drugačno hrano, npr. zamenjati ocvrt zrezek in bel kruh, ne smemo se slepiti, da smo pojedli eno kepico sladoleda, če smo jo v enem tednu pojedli vsak dan. Osnove zmerne prehrane niso več neznanka, povsod je veliko napisanega. Lahko sestavim zanimiv jedilnik in podam dodatne usmeritve, a spremembe mora narediti vsak sam. Telesa ne smemo stradati, v takem stanju posežemo po hitrih sladkorjih, postanemo agresivni, odtujeni ali zaspani.

Kaj pa beljakovinski napitki?

Če je človek zelo aktiven, brez njih ne gre. Sam uporabljam rastlinske, biološko pridelane proteine. Poskusil sem brez njih in tako iztrošil telo, da sem imel zdravstvene težave. S pol manj aktivnosti, kot je moja, pa bi verjetno šlo. Temelj mora biti čim bolj čista, nepredelana hrana, ki daje najboljši izkoristek, kjer s čim manjšim vnosom, v telo dobimo čim več hranil.

S kakšnim pristopom obdržiš stranke več let?

Na začetku s stranko določiva cilje in kaj bo potrebno, da jih bova dosegla. Tistim, ki niso pripravljeni na resno delo, povem, da jaz lahko pokažem pot, ne morem pa nič narediti namesto njih. So pa zame kljub temu izziv. Iščem vzvod, kako jih čim bolj motivirati, poskušam z zanimivimi vajami, ki jih delava v paru. Vedno dajem poudarek na pravilni izvedbi, še posebej, če pride k meni popolnoma nerazgiban človek, ki se mora npr. najprej naučiti pravilnega počepa.

Poudarek dajem na funkcionalni vadbi, na vajah, ki jih delamo s težo lastnega telesa. Sestavil sem svoj program vadbe, ki sem jo poimenoval Re-set, lahko jo izvajamo v dvorani, na igrišču, v majhni ali veliki skupini. Prav z njo pa sem ugotovil, da sem dosegel prelomno točko in da moram naprej.

Kako je vadba zastavljena?

Razmišljal sem, kako bi s čim manjšo količino treningov, dosegel čim boljši rezultat, kako bi hkrati zajel vaje za moč, gibljivost, hitrost, vzdržljivost in dosegel, da bi bila vadba zanimiva.

Vadba ima celosten pristop in traja eno uro. Začnemo z dinamičnim 10 minutnim ogrevanjem, nadaljujemo z vajami na šestih vadbenih postajah, od katerih je vsaka namenjena krepitvi določenega dela telesa. Sestavljena je iz aerobnih in anaerobnih vaj, intenzivnost in število ponovitev je prilagojena posamezniku, zato skupaj lahko vadijo različno pripravljeni ljudje. Vaje so kompleksne, z njimi delujemo na celotno telo, od tod tudi ime Re-set.

Marsikdo pride k tebi s problemom prevelike telesne teže, pod površjem pa verjetno tli še večji problem … tu je potreben celostni pristop.

Marsikdo, ki pride k meni, je sam ali s pomočjo trenerja že poskušal, a mu težave ni uspelo odpraviti. Če je človek v stalnem stresu zaradi razmer v svojem življenju, je pomembna postopnost, vadba mu ne sme predstavljati še dodatni napor. Poskušam ustvariti sproščeno okolje, v katerem ne izgublja energije in volje. Človek, ki ne zmore koncentracije, tudi vaditi ne more. Včasih se zgodi, da stranke opustijo primarni cilj in na prvo mesto postavijo sprostitev ter druženje. Večina z menoj vztraja več let.

Poskušam razumeti drugačnost tvojega studia, kajti ponudbe na tem področju je veliko.

Moja vizija je studio s celostnim pristopom, z ekipo strokovnih sodelavcev, ki bi delali s srcem na različnih področjih telesnega, čustvenega in mentalnega počutja. Z individualnimi in skupinskimi vadbami, s predavanji, dobro energijo, iskrenim in pristnim pristopom, želim biti dostopen veliko ljudem. Rad bi ustvaril re-set gibanje, ki bo predstavljalo celostni paket za vitalno življenje, ponudil zatočišče dobre energije, brez prisile in z možnostjo sodelovanja…

… če imamo ljudje možnost dati svoj prispevek, postanemo zelo pripadni in prispevamo veliko idej..  

… gibanje bo združevalo ljudi podobnega življenjskega sloga, vedenja in načina razmišljanja, ki se radi družijo in naredijo nekaj zase. Pretok energije ljudi poživi, občutijo neko radost, sproščenost in pripadnost.

Kaj loči dobrega trenerja od slabega?

Ni bistvo dobrega trenerja samo znanje, imeti mora tudi življenjsko energijo. Čemeren in odklonilen trener ne bo uspešen. Sam imam tako izkušnjo, zagotovo bi me odvrnila od vadbe, če ne bi imel zelo velike želje. Pred časom je k meni prišla stranka, ki jo je trener ubijal z zahtevami. Trener mora razumeti, da ima vsak svojo zgodbo, da si želi, a ne zmore, zato mu je potrebno prisluhniti. V kolikor človek veliko sedi, mora na začetku delati na gibljivosti, odpreti prsni koš, globoko vdihniti, popraviti držo itd. Verjetno bodo v začetnem obdobju rezultati slabši od pričakovanih, s pravilno podporo trenerja, bo kasneje hitreje napredoval.

Mislim, da je treba delati s srcem, narediti nekaj več za ljudi. Dobro delo trenerja niso samo izklesana telesa, trajni rezultati so dobri medsebojni odnosi. Ni vse v denarju in plačilu. Za dosego cilja ne smemo uporabiti vseh sredstev.

Poleg nabiranja strokovnega znanja in skrbi za vitalnost telesa, kaj je še pomembno za uspešno delo?

Da pri delu uživamo, da nas osrečuje in nam osmišlja življenje. Pomembno je, da se ob delu lahko razvijamo, ključni pa so odnosi, vnaprejšnje spoštovanje človeka in da znamo iz svojega življenja izločiti stvari, ki nas utesnjujejo, dušijo in jemljejo energijo…

Kaj ti črpaš iz odnosov z ljudmi?

Komunikacija me izredno veseli. Veliko različnih ljudi pride v moje življenje, zelo zanimivo jih je spoznavati, delati z njimi in gledati, kako se razvijajo v pravo smer. Najbolj uspešni ljudje so največje osebnosti, najbolj preprosti, skromni in cenijo vsako stvar. To me polni s izjemno energijo, je največje darilo in plačilo.

Je bila izbira poklica prava odločitev?

Ja, v to sem prepričan, rad se gibljem in rad delam z ljudmi. Ko sem prišel v Ljubljano, sem za preživetje delal marsikaj, v proizvodnji, kot natakar, prodajalec, v casinoju. Vse mi je bilo izziv, a me je s časom začelo obremenjevati. Udinjal sem se kot model in dobil priložnost dela v tujini. Takrat sem izbral trenerstvo, pomenilo mi je več, nudi mi osebni razvoj.

Blišč mode očara marsikaterega mladega človeka. Kje misliš, da je tista ključna razlika, da ti delo trenerja daje več?  

Precej drugače je. Pri manekenstvu sem le sprejemal, pri trenerstvu pa dajem aktivni prispevek, lahko duhovno rastem, nabiram nova znanja, jih živim in delim.  Ne obžalujem izkušnje, vodila me je do spoznanj, do sebe, do tu, kjer sem zdaj. Tam bi hitro dosegel mejo, tu je še dolgo ne bom, vedno bom lahko še boljši.

Ljudje potrebujemo občutek, da igramo pomembno vlogo..

…mislim, da je to zelo pomembno, občutek, da nas nekdo potrebuje, da smo koristni.

Prepričan si, da si našel svojo pot v življenju. Kaj bi rekel ljudem, čemu naj sledijo, da jo bodo našli?

Verjeti morajo, kjerkoli so v trenutku, da bo bolje in ostati pozitivni. Ne smejo stati na mestu, vedno morajo želeti nekaj več. Če iščejo in se razvijajo, bodo tudi našli. Svoj prosti čas naj usmerjajo v področja, ki jih veselijo. Pomembno je, da se ne prepustijo pasivnosti ali pa negativnim vzorcem. Lahko, da bodo po spletu okoliščin naleteli na stvari, ki jih niso načrtovali, pa se bodo pokazale kot idealna izbira.

Jaz sledim želji, da bi sam nekaj ustvaril, da uresničim svoje načrte in nisem del nekega drugega plana. Verjetno sem skozi šport in gibanje postal zelo svoboden človek. Prav zdaj čutim, da moram naprej. Težko živim in delam, če me kaj omejuje…..

…vendar slej ali prej naletimo na omejitve, ovire…

…seveda, vedno je tudi prisoten strah in dilema, ali poskusiti in iti na neko novo ozemlje ali ostati v varnem zavetju in biti nezadovoljen…, potreben je pogum, a dokler sem mlad, lažje tvegam in namesto varnosti izberem rast in svobodo.

Kje pa misliš, da je varovalka?

Strast in užitek pri delu, zavest in odgovornost, da delam dobro, ne glede na to, kje sem.

                                                                           Alenka Zdešar, life in career coach