Smernik – maj 2014/leto 3/št. 3
Uvod – Najbolj nas med seboj ločuje pogum
NAJBOLJ NAS MED SEBOJ LOČUJE POGUM
Talenti so naše prirojene sposobnosti. So strastni, večno šepetajoči glasovi, ki želijo biti slišani. Ker so del nas, pridejo na dan v vseh okoliščinah, brez, da si za to prizadevamo. Naredijo nas edinstvene, posebne, prav vsak od nas ima kakšnega, običajno celo več oziroma njihovo kombinacijo. Največjo napako naredimo, če jim ne prisluhnemo, če ne dovolimo, da strast opravi svoje delo.
Vse, kar potrebujemo za njihov razvoj, nosimo v sebi. Lahko izberemo, ali bomo zatajili najpomembnejši del svoje osebnosti ali ne. Potrebujemo iskrenost do sebe, pripravljenost na trdo delo, vztrajnost in vero, da bo delo obrodilo sadove. Potrebujemo pogum, da stopimo naprej, si ustvarimo priložnost in ne podležemo konformizmu, ki dovoli, da talenti neuporabljeni zagrenjeno tiho shirajo do nerazpoznavnosti.
Današnji sogovornik je mlad človek, za katerega se zdi, da si svojo pot tlakuje že od rojstva. Njegova neponarejenost, s katero si je pridobil večno rezervacijo v mojem srcu, me je očarala že pred slabim desetletjem, ko sva se spoznala. V spominu mi je ostala iskrena, pogumna in samoumevna strast, ko je s prvinsko neokrnjenim smislom za stvarnost povedal, kdo je in kam gre. Prav zaradi nje je sedaj pripravljen, da tlakovce pohodi in utrdi. Da so položeni v pravo smer, pa tako in tako že dolgo ve.
Ustvarja »must have« kose, v katerih je veliko ročnega dela. Rad ima usnje in kovino, sledi svojim idejam in dela, kar v določenem trenutku čuti. Kljub mladosti, star je šele osemindvajset let, njegove izdelke nosijo že po celem svetu. Stranke so predvsem starejše dame z izoblikovano osebnostjo, ki njegove kose, za katere pravi, da jih včasih »skupaj šraufa«, nosijo npr. skupaj s Chanelovo torbico in hlačami.
Zaključuje podiplomski študij tekstilij na Naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani. Pred tem je spravil v žep dve diplomi, prvo na oddelku proizvodnje tekstilij, drugo na oddelku modnega oblikovanja. Prvič je opozoril nase leta 2008 z zmago na natečaju revije Elle za naj stilista, dvakrat se je uvrstil v polfinale natečaja Mango Fashion Awards, za svoje kolekcije prejema nagrade od Rusije do Amerike. Njegovo ustvarjalno odličnost je pred leti prepoznala tudi znana napovedovalka oblikovalskih in modnih trendov, Lidewij Edelkoort, ki velja za eno najvplivnejših ljudi v svetu mode. Uvrstila ga je med 40 najboljših mladih oblikovalcev na svetu in ga povabila, da je skupaj z največjimi imeni mode že dvakrat sodeloval na modni bienalni razstavi MoBa. Tam so ga opazili tudi stilisti Lady Gaga. Sodelovanje z njo in njeno ekipo mu je prineslo prepoznavnost na Kitajskem in Japonskem.
Pogovarjala sva se nekaj dni po njegovi vrnitvi iz Londona, kjer je opravljal sprejemni izpit na Central Saint Martins College of Arts and Design, eni najboljših šol za umetnost in design na svetu. Peter je šele četrti Slovenec, ki mu je uspel vpis na to prestižno šolo.
Zdaj si že daleč v svojem strokovnem razvoju, vse skupaj pa se je začelo v Kočevju.
Da, zaključujem podiplomski študij v Sloveniji in grem še na enega v London. Dobil bom dodatna znanja in nove priložnosti, kajti šola velja za inkubator mladih oblikovalcev.
Mladost sem preživel v Kočevju. Doma smo imeli mesnico, v kateri sem že zelo zgodaj začel delati. Včasih je bilo naporno, zagotovo pa sem dobil ogromno delovnih navad za vse življenje. Ker sem bil navajen, mi med študijem ni bilo težko veliko delati …
….je oče pričakoval, da boš prevzel domačo obrt…
…seveda. Mama in oče sta s strastjo opravljala svoj poklic, meso sta spoštovala. Od njiju sem prevzel globoko spoštovanje do tega, kar delam zdaj. Če danes pogledam, še dobro, da nisem nadaljeval, prišle so mednarodne trgovske verige in obrtnikom odvzele velik del zaslužka.
V mesnici ni bilo nič grdega, razen tega, da sem moral biti tam. Preveč sem moral biti tam, kjer nisem želel. Vzporedno sem si izoblikoval svoj svet, ki mi je pomagal preživeti otroštvo. Prebiral sem modne revije, ki so jih prinašale očetove sestrične iz Ljubljane. To je bil moj pobeg iz realnosti. V osnovni šoli sem veliko zahajal k sosedom, ki so imeli pletilnico, družil sem se s hčerami gospe Leopoldine, ki je v soseščini imela šivalnico, njen mož pa je bil krojač. Baje sem bil kot otrok prav obseden z oblačili. Tudi srednjo šolo sem obiskoval v bližini šivalnih delavnic in tam preživel več časa, kot v šoli.
Spoznala sva se pred tvojim vpisom na fakulteto. Bil si popolnoma prepričan, da želiš v življenju imeti opravka z modo. Taka prepričanost je pri mladem človeku redka.
Koliko spominov si mi priklicala (nasmeh). Prepričan sem bil najbrž zato, ker sem se o tem veliko podučil. Kot sem rekel, gnala me je strast in pobeg iz realnosti. To je bil samo moj svet. Spodbujala me je grda lepota tistega obdobja. Moda je postala moja strast, zato se mi je izbira fakultete zdela logična odločitev. Vpisal sem se na Naravoslovno-tehniško fakulteto, smer proizvodnja tekstilij, kasneje pa še na modno oblikovanje. Od profesorjev sem zelo veliko odnesel, najbrž sem znal izkoristiti vse njihovo znanje.
Kaj bi nam povedal o sebi, kar ne moremo videti ali prebrati?
Težko rečem. Prav zares sem zelo iskren in težko opišem, kaj se skriva v meni. Morda velik otrok s tolerantnimi starši, iskrenost do sebe in seveda odprtost za napake! Napake in pogum nas ločijo od drugih.
Od kod tvoj pogum?
Ne vem od kod. Šel sem z glavo skozi zid, nisem se ustavil in nič spraševal, tudi dela se nisem ustrašil, nobenega. Poleg študija sem veliko delal, da sem lahko plačal nekoga, ki je bolje šival od mene. Ne obvladamo vsi istih stvari.
Če smo pripravljen delati, smo lažje pogumni in vidimo več priložnosti. Ljudje ne smemo imeti stalnih kalkulacij, moramo biti realni, a ne biti preveč preračunljivi. Meni se zdi vse priložnost. Prijavil sem se na mnogo natečajev, ni mi vedno uspelo. Enkrat sem prišel v polfinale, drugič nikamor. Tudi tujino smatram kot priložnost, čeprav vem, da bom tam še bolj garal. Življenje v Londonu je bistveno dražje, ne moreš si doma posaditi krompirja, ne moreš v enem dnevu na morje. V tujini stvari niso lažje, kot mnogi mislijo.
Kdo, po tvojem mnenju, je imel največji vpliv na tvoj razvoj, starši, učitelji, radovednost, kako pomemben je mentor?
Vsi po malem. Profesorici Karin Košak se je zdelo, da izstopam in me je zelo spodbujala, naj se prepišem s tehnologije na modo. Velika zahvala gre profesorici Almiri Sadar, ki mi je nudila res veliko podporo. Omogočila mi je veliko priložnosti, z njo sem šel prvič v Paris. Almira Sadar je bila moja prva, zares odlična mentorica. Name je naredila velik vtis.
Kakšno vlogo, poleg zaščitne, odigra oblačilo v naših življenjih?
Če izviram iz sebe, čustveno. Srajca v kateri sem diplomiral, čevlji, ki sem si jih kupil, ko sem razstavljal na bienalu MoBA…..spomini, ki prikličejo prijetne občutke.
Oblačilo tudi zadovoljuje potrebo po lepoti. Z lepim se ljudje zelo poistovetimo. Sam si želim delati brezčasne kose, ki jih ljudje ne bi zelo hitro zavrgli, ki bi jih prenašali iz roda v rod. Močne kose, ki podprejo osebnost in jih lahko za nekaj let pospraviš, pa spet na novo odkriješ in oblečeš.
Slovenski rek pravi, da obleka naredi človeka. Kaj vse vpliva na to, kako se oblečemo?
Obleka skrije tisto, za kar bi človek moral poskrbeti sam. Mislim, da človeka bolj dopolni, kot naredi. Različne oprave ogromno povedo o človeku. Žal je pri marsikomu zanimiva samo obleka. Na ulicah srečujem vedno več klonov, ki se podobno oblačijo, a ne more biti večini všeč enaka obleka. Najbolje, da oblečemo nekaj svojega, drugačnega, starega in se počutimo noro kreativni.
Mene zelo privlači nakit. Ljudje ga ne odvržemo tako hitro kot obleke. Majice se hitro naveličamo, hitreje jo odvržemo kot npr. eno sponko, pa je bila cena lahko enaka ali celo višja. Ker se z nakitom to ne zgodi, so oblačila postala nakit nakitu. Nakit, očala, torbe so v prednosti. Po nakitu zelo hitro prepoznaš, kakšen je človek, kaj si upa, koliko se skriva ali pokaže.
Kaj pa izpostavljanje javnosti, ti godi?
Mediji pišejo, ker se okoli mene dogajajo zanimive stvari, ne zaradi mene. Moda združuje in je odsev ljudi, javna obravnava je del tega posla.
Ali ti je poznanstvo z Lady Gaga kaj prineslo?
Prineslo mi je večjo prepoznavnost na Kitajskem in Japonskem, na trgih, ki imajo velik potencial. Z Lady Gaga oz. z njenimi agenti smo ostali v stiku, so zelo normalna in delovna ekipa.
Kako se počutiš v svoji družbi?
Zadovoljen sem s tem, kje sem trenutno v življenju, globoko v sebi sem zelo miren. Vem, da sem zasledoval pravo pot, zdaj so tlakovci položeni in jih je treba še pohoditi. Smisla se ne trudim iskati, sem samo iskren do sebe in delam naprej. Skrbim, da se kolikor toliko redno gibljem, rad tečem, da se prediham ali pa se ob večernih odpravim na miren sprehod. To mi pomaga, da zdržim tempo, da umirim miselni kaos v glavi. Motivirajo me tudi dobri filmi in predvsem super ljudje.
So tvoji uspehi rezultat notranjega kompasa in strasti?
Kaj pa vem, če so uspehi, so prej potrditve, da grem ta trenutek v pravo smer… slediti želim le sebi. To sem in to delam. Zdi se mi logično, da sem nekam prišel, ker sem vložil v to zelo veliko truda. Nikoli nisem podvomil, zato ne občutim nobene vzhičenosti, vse dojemam zelo realno, kot rezultat svojega trdega dela. Vztrajal sem in poskušal, tudi ko mi ni uspelo, se nisem ustavil. Strast seveda ostaja, a ne bom dovolil, da bi me obsedla.
Kaj bi sporočil ljudem, ki si želijo slediti sebi, pa ne vedo, kako?
To pa je sila preprosto. Pomembno je, da niso pasivni, da odreagirajo, da ne kalkulirajo ali se splača ali ne in ne analizirajo preveč ter so iskreni do sebe. Veliko je odvisno tudi od sreče, da smo ob pravem trenutku na pravem mestu.