Smernik – november 2014/leto 3/št. 5

Tanja Maljevac

Preko delovanja v različnih nevladnih organizacijah kot so PAZ!PARK, KUD C3, Center arhitekture in različnih mednarodnih projektih (R.A.V.E. Space – Raising Awareness of Values of Space through the Process of Education, S.HO.W. – Social Housing Watch, CULBURB – Cultural Acupuncture Treatment for Suburbs itd).) je uvajala različne procese izobraževanja in participativne metode pri urejanju prostora. Zadnji projekt, ki združuje izobraževanje in participacijo, je izkustvena konferenca z naslovom Od inspiracije do inovacije, ki jo je pod okriljem InCo gibanja in v partnerstvu z Združenjem manager, Društvom moderatorjev ter Centrom arhitekture, sokreiralo okoli 30 posameznikov. Na letošnjem Slovenskem forumu inovacij je prejela posebno priznanje za netehnološko inovacijo.

Najbolje se počuti v kreativnem okolju, kjer lahko uporablja vsa raznolika znanja, pridobljena med obema študijema, izkušnje timskega dela in dragocenih sodelovanj z mnogimi ljudmi. Slikanje in pesnikovanje ji omogočata dolga pomenkovanja in sprehode vase. Javno jih je predstavila v samostojni razstavi z naslovom Hoja po silhueti nemira v Ilirski Bistrici.

Prehodila si zelo bogato razvojno pot, začela se je v Ilirski Bistrici?

Da, otroštvo sem preživela v Ilirski Bistrici, gimnazijo sem obiskovala v Postojni, študij krajinske arhitekture pa v Ljubljani. Ilirska Bistrica je majhno mestece, v njem sem se počutila precej utesnjeno. Verjetno je občutek ujetosti botroval mnogim aspiracijam po višjih ciljih in razvoju. Vedno sem bila zelo delavna, nikoli dovolj dobra, želela sem se presegati, zaradi tega je bilo moje odraščanje včasih precej naporno…

…ali je to prepričanje izhajalo iz tebe ali okolja?

Mislim, da iz obojega. Uspešnost mojega očeta je imela velik vpliv. Želela sem biti takšna kot on, ga morda preseči. Če bi iz okolja prihajalo več spodbude, bi se verjetno bolj odprla za izkušnje, tako pa sem se polnila z mnogimi znanji in jih intenzivno iskala v sebi. Prepričanje je vsekakor povezano tudi z vedenji, ki sem jih prinesla s seboj na svet. Hotela sem jih izraziti, vendar dolgo nisem vedela, kako. Nisem jih razumela, zato so bila dolgo moj nasprotnik.

Čeprav sta obstajali še dve drugi izbiri, psihologija in slikarstvo, sem se odločila za študij krajinske arhitekture. Takrat sem potrebovala tehnični, mentalni pogled na svet, strukturo in vodenje od zunaj. Slikarstvo bi mi dajalo preveč svobode, prepuščena bi bila sama sebi in glede na mojo notranjo dinamiko v srednji šoli, bi imelo to lahko slabe posledice. Verjetno tudi študij psihologije ne bi bil prava izbira, bližje mi je izkustveno učenje in študij psihoterapije ga ima obilico. Vesela sem, da sem se tako odločila.

Šele, ko sem bila močno zakoreninjena v strukturi, sem začela iskati nenehno spreminjajočo se dinamiko, najprej v izraznem plesu, kasneje v študiju psihoterapije. Zdi se mi, da sem, pred v človeka orientiranim študijem, potrebovala teh deset let, da sem se našla. S pomočjo filozofije, leposlovja, različnih življenjskih situacij in duhovnih praks, sem si na poti samoizpraševanja morala osvetliti različne poglede na življenje.

Preko krajinske arhitekture sem se naučila osnov podjetništva. Bila sem samozaposlena v kulturi, sodelovala z manjšimi biroji, delala v večjem podjetju in v tujini. Z vodenjem projektov sem se naučila dobro umeščati vizijo v obstoječo strukturo. Poznavanje delovanja različnih sistemov mi pomaga, da tudi posameznika gledam kot sistem. Vidim vzporednice med delom in organizacijsko strukturo v podjetju in strukturo znotraj nas, kako se povezujejo, prepletajo in usklajujejo različni nivoji naše biti. Prepričana sem, da je bil študij krajinske arhitekture pomemben del moje poti in odlična osnova za današnje delo.

Možnost izbire študija psihologije kaže na potrebo po globjem razumevanju sebe in drugih ljudi. Je v genetiki?

Ne vem, če je v genetiki. Odločitev za študij psihiatrije, psihologije ali psihoterapije običajno izhaja iz potrebe razumevanja sebe in sveta. Tisti, ki se odločimo za to pot, smo rasli v okolju, ki je bilo bodisi nevarno, nepredvidljivo, bodisi ga nismo razumeli. Moje odraščanje je bilo precej naporno, nenehno so se mi postavljala mnoga vprašanja. Počutila sem se kot tujek v okolju, ki ni vedelo, kaj početi z mano. Že v osnovni šoli sem brala psihološke knjige, tudi v srednji šoli je bila psihologija moj najljubši predmet.

Kot otrok sem bila zelo bolehna, med drugim sem imela tudi težave z ledvicami. Ko sem v tej svoji krhkosti pri dvanajstih padla v mrzlo vodo, sem sredi nepopisnega strahu doživela AHA trenutek. Nenadoma sem razumela, da so okoli mene same prepovedi, strahovi, omejitve, da se bojim življenja. Sledilo je dolgo, vsaj petnajstletno, obdobje oddaljevanja od strahu. Namerno sem delala stvari, ki sem se jih bala in so mi predstavljale največji izziv. Dolgoletno predelovanje strahov je zelo prispevalo k boljšemu razumevanju sebe. Hkrati se je rojevalo vprašanje, kako pomagati drugim in kaj pomoč drugemu sploh je. To vprašanje me bo gotovo spremljajo do konca. Nanj sem do sedaj našla že najmanj tisoč odgovorov. Tako kot zorim sama, zori tudi odgovor na zame največjo uganko.

Si kdaj delala samo na arhitekturnem področju ali je bila psihologija stalno prisotna?

Nikoli nisem delala samo na področju krajinske arhitekture. Verjetno bi mi nekaj manjkalo. Ko sem bila pred odločitvijo, o čem naj pišem v diplomi, sem si postavila vprašanje »S čim lahko spremenim svet?« Odgovor je bil »Z izobraževanjem otrok«. V diplomi sem obravnavala povezovanje zunanjega prostora z izobraževalnim procesom. Postavila sem si cilj narediti gradivo, ki bi učiteljem pomagalo pri bolj celostnem, izkustvenem izobraževanju in izvajati delavnice za osnovnošolske in srednješolske otroke. Naivno sem mislila, da se bo po moji diplomi začel svet spreminjati. Brez zadržkov sem klicala strokovnjake na zavod za šolstvo in ministrstvo ter jim razlagala svojo idejo, a so bila moja pričakovanja prevelika.

Vedno me je privlačilo tisto, česar še ni, vsega sem se lotevala z veliko vnemo, kot da imam neskončno energije. Zdaj vem, da to ni pravi način, da ne morem rešiti celega sveta. Ko sem bila zaradi moje zaletavosti izredno izčrpana, sem bila šokirana, ko mi je terapevtka namignila, da se bom morala sprijazniti s tem, da mi bo uspelo narediti in spremeniti mogoče le en odstotek vsega, kar želim in vidim. Kasneje sem se delno strinjala in si rekla: spremenila bom vsaj tri odstotke!

Kljub vsemu ste začeli izvajati delavnice. S kakšno vsebino?

Šest pogumnih žensk smo začele projekt Igriva arhitektura pod okriljem ZAPS in kasneje zavoda Center arhitekture. V sodelovanju z različnimi strokovnjaki in arhitekturnimi biroji smo izvedli okoli štiristo delavnic po vsej Sloveniji. Štiri letno obdobje smo obeležile z izdajo priročnika za izobraževanje o grajenem prostoru.

Ker se ukvarjam z odprtim prostorom, sem poskušala otrokom pokazati, da se v prostoru sreča vse, kar smo kot človeštvo naredili. Želela sem, da bi prostor preko izkušnje začutili kot sistem, kjer se prepletajo kultura z zgodovino, arhitekturo, prometom, psihologijo… Grajen prostor je tudi hvaležno okolje za ponazarjanje idej trajnostnega razvoja.

Želela sem jim zbuditi kritično razmišljanje, da bi kot odrasli delali z odgovornostjo do prostora, mesta, skupnosti, z občutkom za estetiko in kontekst, v katerem se nahajajo. Preko delavnic sem jih učila tudi, kako razviti konstruktiven pogovor, kako pogledati na vsako tematiko z več zornih kotov, kako se slišati in poslušati. Otroci so odprti, zelo kreativni, stvari dostikrat bolje razumejo kot odrasli, veliko vedo in so veseli, če lahko komu zaupajo svoja razmišljanja.

Psihologija je vedno hodila z roko v roki s tvojim osnovnim poklicem, čeprav se tega nisi povsem zavedala. Kako je prišlo do odločitve, da začneš z dolgoletnim usposabljanjem na psihoterapevtskem področju?

Ko sem zaključila študij krajinske arhitekture, je bilo zaradi moje usmerjenosti v nenehno učenje, naravno razmišljanje o nadaljevanju izobraževanja. Videla sem se na pedagoškem področju ali študiju krajinske arhitekture v povezavi s podjetništvom v tujini. Ko pa sem slišala, da so ravno takrat začeli izvajati študij psihoterapije, sem se zanj odločila v desetih minutah.

Kakšen študij je bil to?

Univerzitetni študij na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju in specialistični študij psihodinamske psihoterapije pod okriljem Slovenskega inštituta za psihoterapijo.

Svoje strokovno znanje sem poglabljala tudi na konferencah, delavnicah in usposabljanjih v okviru Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, Inštituta za integrativno terapijo in svetovanje (IPSA), Inštituta za psihodinamsko psihoterapijo, Inštituta za geštaltsko terapijo (GITA)…

Preko študija psihoterapije sem začela integrirati vsa znanja, ki sem jih pridobivala v raznih delavnicah s področja duhovnosti in osebnostne rasti. Ugotovila sem, da sem tukaj z namenom, da sem našla svoj smisel.

Še večji preskok sem doživela, ko sem začela delati kot psihoterapevtka. Delo mi je postavilo novo ogledalo v spoznavanju sebe. Navdajalo me je z občutki svobode, kot da se prvič v življenju lahko razširim in diham s polnimi pljuči. Tega prej nisem poznala.

Psihoterapevtsko delo te polni …

Da, to delo mi je nekaj najlažjega v življenju, tako domače, tako moje, da ga delam skoraj brez napora. Pri psihoterapiji se nikoli ne izčrpam, kot se mi zgodi pri drugih projektih. Včasih se mi pojavi kar občutek krivde, da lahko pri svojem delu uživam, saj med ljudmi še vedno vlada prepričanje, da bi morala biti psihoterapija neka vrsta trpljenja.

Mnogo let sem dobesedno kotalila s seboj trpeče stanje, tudi moja lastna psihoterapija je bila mučna. Z njo sem se učila, kako uživati v življenju, kako videti stvari drugače. To je zdaj najdragocenejša izkušnja, ki jo lahko delim s klienti. Znam jim stati ob strani na poti iskanja strasti do življenja in sebe ter pomagati, da splezajo iz luknje nemoči, da se počutijo stabilni in suvereni tudi, če ne gre vse gladko ali so v določeni situaciji popolnoma sami.

Več kot očitno je psihoterapija tvoja samouresničitvena pot?

Je, zagotovo.

Delovanje človeka in sveta dojemaš zelo celostno. Te je to pripeljalo do sodelovanja na športnem področju?

Veliko let sem živela v svoji glavi in zanemarjala telo, zato sem se znašla v precej slabem fizičnem stanju. Z redno telesno aktivnostjo, ena prvih je bila izrazni ples, se mi je fizično in psihično počutje precej izboljšalo. Telo se je začelo spreminjati, drugače sem ga izkusila, ga bolje razumela, zato sem imela vedno večjo željo integrirati ta del v svoje delo. Veliko mi je pri tem, s svojim vsestranskim razumevanjem telesa, pomagal bivši partner.

V tem tiči tudi razlog, da sem izbrala telesno orientirano psihodinamsko psihoterapijo. Želela sem pomagati ljudem, da bi živeli bolj zdrav življenjski slog, bolje delali s svojimi čustvi, telesom, odnosi, skratka, delovali na več nivojih. Našteto je botrovalo temu, da sem začela iskati ljudi, ki so se s tem ukvarjali in se našla v multidisciplinarnem timu.

V Telodromu sodelujemo kondicijski trenerji, fizioterapevti, prehranski strokovnjaki, manualni terapevti, strokovnjaki tradicionalne kitajske medicine, zdravniki in psihoterapevti. Posamezniku omogočimo, da na enem mestu dobi celovit vpogled vase oziroma poišče sebi najbolj ustrezen način samozdravljenja. Psihoterapija ni nikoli osamljen proces. Če smo zdravi in fit, lažje nosimo psihološka bremena in nas življenje manjkrat prekucne.

Če se vrneva k izobraževanju, začela si na Univerzi Sigmunda Freuda…

…ja, začela sem z univerzitetnim študijem na SFU, a sem kasneje zaradi racionalizacije virov ubrala pot, po kateri bom prišla do evropske diplome psihoterapevta. Študij je dolgotrajen in zahteven, potrebno je vložiti veliko časa, denarja in napora, tudi v smislu osebnega razvoja. Od leta 2011 delam kot specializantka psihodinamske psihoterapije pod supervizijo. Za pridobitev evropske licence, me poleg vsaj enega leta dela pod supervizijo, čaka še zadnji korak, asistenca v terapevtski skupini.

Koliko let študija je že za teboj?

Do sedaj šest. Pet let teoretičnih znanj, ob tem delo v psihosocialnih ustanovah, tri leta obvezne individualne terapije, tri leta in pol skupinske terapije. Pri psihoterapiji je izjemno pomembna osebna izkušnja. Če nisi sam šel skozi proces, boš tudi drugega težko vodil. V petsto urah prakse v psihosocialnih ustanovah sem delala z otroki, v različnih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, z mladostniki z vedenjskimi motnjami, z osebami s posebnimi potrebami ter se priključila opazovanju terapevtskih procesov v Centru za psihoterapijo Ljubljana.

Na začetku se je zdelo vsega preveč, a vsaka izkušnja prispeva k boljšemu terapevtskemu delu. Pomaga mi, da sem manj obremenjena s tistim, kar klienti prinašajo v proces. Ne razmišljam več, kdaj bom prišla do konca. Živim vsak dan, vsak korak posebej in ne gledam daleč naprej. Soočam se z življenjem na dnevnem nivoju in to “učim” tudi svoje kliente. Velikokrat vidijo le cilj in so nestrpni ter nesrečni, ker še niso tam. Sporočilo ”Življenje je pot” nosi v sebi filozofijo majhnih, realnih korakov. Mnogokrat je ”to do lista” prevelika in rodi občutek, da bodo vse naloge, želje in potrebe zgrmele na nas kot velika gora. Če pa se soočimo z nalogami postopno, predstavljajo le kamne, iz katerih lahko gradimo, kar želimo.

Ljudje imamo velikokrat predstavo, kje bomo čez pet ali deset let. Življenje nas bo morda popeljalo nekam drugam in si tega ne bomo več želeli, ker se bomo spremenili. Pomembno je biti v stiku s seboj vsak trenutek in se zavedati, da se z vsakim dejanjem spreminjamo.

Področje psihoterapije v Sloveniji ni zakonsko urejeno.

Res je. Nimamo zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Mislim, da temu botruje več faktorjev. Eden ključnih je verjetno, da obstajata vsaj dva različna pogleda na isto dejavnost. Psihologi in psihiatri trdijo, da psihoterapevti nimamo dovolj medicinskega znanja, psihoterapevti zagovarjamo izjemno pomembnost osebnostne izkušnje, ki je oni nimajo. Težko se zedinimo, kaj so temeljna izhodišča stroke. Moje mnenje je, da je znanje izjemno pomembno, ključnega pomena pa so osebne izkušnje.

Omenila si tudi sodelovanje na mednarodnem kongresu ECPP?

Mednarodni kongres z naslovom Modern psychoanalitic psychoterapies in modern times je organiziralo društvo EZPPS, slovenska ”sekcija” evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov. Postala sem del organizacijskega tima, ker mislim, da je dobro, da prispevam k razvoju stroke, da se tudi sama bolj ukoreninim v njej, da postane bolj moja. Zdi se mi, da ne morem mimo tega, da nekaj prispevam. Tako je bilo na vseh področjih s katerimi sem se ukvarjala. Če zmorem, zakaj ne.

Izvedba kongresa je bila naporna in hkrati zabavna. Poleg organizacijskega dela sem se preizkusila tudi v vlogi predavateljice, kar je bil neke vrste ognjeni krst na področju psihoterapije. Zdaj iščem nove priložnosti, kjer bi lahko predajala svoje znanje.

Kdo so bili udeleženci ?

Psihoterapevti, psihologi in psihiatri. Ni bilo čutiti nobene delitve. Pomembno je bilo le to, kaj lahko posameznik na strokovni in osebni ravni prispeva.

Kaj je značilnost psihodinamske psihoterapije?

Teoretična osnova je psihoanalitična, poleg tega integrira tudi druga področja človekovega delovanja in druge teorije. Prav to, da bolj aktivno kot druge oblike psihoterapije, vključuje telo, me je dodatno pritegnilo. Pomembno je bilo tudi dejstvo, da naš učitelj in skupinski psihoterapevt Ingo Klimkus iz Berlina, daje velik poudarek duhovnosti in področjem, ki jih drugi ne osvetljujejo ali razumejo dovolj dobro. Njegova predavanja so se začela s kvantno fiziko. Navdušilo me je, da smo začeli pri elementarnem. To mi je omogočilo postaviti druga znanja in izkušnje na pravo mestu, npr. kako delati s sposobnostmi ekstrasenzornega zaznavanja. Vsi imamo šesti čut. Če ga razvijamo, dobimo dodatno razumevanje človeka in sveta. Svojega sem se naučila uporabljati na bolj zdrav in zame dober način, da me ne obvladuje, ampak sem jaz tista, ki z njim razpolagam.

Ali telo uporabljate tudi pri izvajanju terapij?

Pri psihodinamski psihoterapiji se individualna in skupinska obravnava precej razlikujeta. Individualna je podobna kot pri drugih psihoterapevtskim modalitetah. Vaje, ki vključujejo telo, uporabljamo šele, ko sta zaupanje in aliansa med terapevtom in klientom že vzpostavljena. V skupinski obravnavi pa posamezniki med seboj delajo različne telesne vaje, preko katerih ozaveščajo svoje telesno in psihično stanje, odkrivajo vzroke za svojo strukturo in psihološko dinamiko. Terapevti dajemo le navodila ter podpiramo proces na različne načine.

Bolje poznaš sebe, bolje se znaš oddaljiti od težav klientov, boljši terapevt postajaš. Kaj misliš, da na splošno odlikuje dobrega psihoterapevta?

Dobrega terapevta zagotovo najbolj odlikujejo izkušnje in sposobnost poslušanja. Ni ga strah narediti nekonvencionalno intervencijo ali razkriti delček sebe. Sposoben je iti s tokom dogajanja trenutka. Dober terapevt se ne boji napake, saj ve, da nosi v sebi potencial za razvoj. Zna postaviti meje, da klienti ne vdirajo v njegovo življenje in mu ne zlezejo pod kožo na način, ki bi lahko oviral nadaljnje delo. S tem, ko na zdrav način postavi meje, da tudi klientu dragocen zgled in počasi se naučijo diferencirati sebe od drugih. Dober psihoterapevt zna tudi uživati v svojem delu.

Kako po končani terapiji veš, da si bila dobra?

Po terapiji o tem ne razmišljam. Večinoma mi to pove občutek, da se stvari odvijajo na pravi način. Če po zaključku čutim, da nekaj ni v redu, poskušam ozavestiti, s čim imam težavo in zakaj, če moram morda spremeniti odnos do česa. Včasih je potrebno le počakati. Nisem več obremenjena s tem, da moram vsak trenutek razumeti, kaj se dogaja. Zaupam v proces in v to, da je znotraj dogajanja neka psihološka logika. Mnogokrat se tudi pogovorim s supervizorko, ki mi je z znanjem in neverjetno osebnostjo, v veliko oporo.

Na tvoji poti krajinske arhitekture ni več?

Zelo malo. Z izobraževanjem otrok bom nadaljevala, s projektiranjem pa vsaj zaenkrat ne. Krajinska arhitektura je na nek način izgubila naboj, ne privlači me več. Pri delu je najbolj pomembna strast, kamor te vleče, tja moraš iti.

Ljudje želimo uživati v svojem delu, slediti strasti, pa to ni vedno lahko…    

Življenje stalno prinaša preizkuse in priložnosti, da lahko ugotovimo, kaj nas veseli, kje smo in kam želimo. Nikoli ni prepozno, da preverimo smiselnost in namen svojega početja, pri tridesetih, štiridesetih, petdesetih. Izhajati moramo iz svoje radovednosti, strasti do raziskovanja in življenja. Menim, da če delamo to, kar smo – smo v tem najboljši!

…potrebujemo tudi občutek, da igramo pomembno vlogo, da dajemo svoj prispevek k razvoju skupnosti.

V meni je bil ta občutek zelo prisoten, zelo me je izpolnjeval. V različne projekte sem vložila veliko prostovoljnega dela. Bil je tako samoumeven, da je bil v določenih trenutkih že preveč nujen. Zdaj tega občutka prisile ne čutim več, manjkrat prispevam, vendar z velikim veseljem in bolj kvalitetno. Zdi se mi, da vnašam v delo nekaj drugačnega, bogatejšega. 

                                                                     Alenka Zdešar, life in career coach