Smernik številka 1 – marec 2012
Uvod – Živeti in delati s talentom
Maja Gspan – intervju
Ustvarjalnost – skrita rezerva
ŽIVETI IN DELATI S TALENTOM
Maja Gspan
“Oblikovanje – preoblikovanje, večnega smisla večno vzdrževanje.”
(J. W. Goethe)
Magistra umetnosti Maja Gspan, inženirka oblikovanja tekstilij in oblačil ter univerzitetna diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ustvarja pod lastno blagovno znamko GSPN. Kot članica več strokovnih komisij in docentka za grafično oblikovanje, vizualne komunikacije in medijske vizualizacije na UL NTF ter VIST je v nenehnem živem stiku s stroko. Po dvajsetih letih ustvarjanja je pred nekaj leti izdala monografijo GSPN: I Mind (Eye mind). Na kratko: slovenski kuri je ob osamosvojitvi pomagala, da je spregledala in shodila, sredi devetdesetih ob cepitvi PTT na Pošto in Telekom Slovenije je slednjemu za znak ustvarila škrjančka in oblikovala plejado celostnih grafičnih podob, ki jih poznamo vsi, pa ne vemo, da so njeno delo. Je skrbnica celostne grafične podobe, ki jo je ustvarila za Cankarjev dom, kjer je zaposlena kot kreativni vodja oblikovanja in je ustvarila že čez petdeset kulturno-umetniških plakatov.
Na področju oblikovanja vizualnih komunikacij ste strokovnjakinja za celostne grafične podobe. Povezujete umetnost in ustvarjalnost s poslovnim svetom?
Brez načrtovanja, usmeritve k realnemu, natančno določenemu cilju v oblikovanju vizualnih komunikacij ne gre. Umetnost je popolnoma nekaj drugega kot oblikovanje. Umetnost skozi izrazito oseben izraz kot otrok svojega časa išče in nudi simbolične odgovore na vprašanja sodobnega sveta in pri tem ostaja bolj ali manj razumljena. Že izraz komunikacija pa implicira odgovor in razumevanje s strani prejemnika sporočila. Celostna grafična podoba (CGP) je nenadomestljiv posrednik ali zastopnik tam, kjer neposredna komunikacija s ciljno skupino še ali ni več mogoča. Poteka preko oglasa (plakata), embalaže ali denimo spleta. Eden prvih vtisov pri osebnem stiku med poslovnima partnerjema je drobna, a neskončno pomembna vizitka, pri kateri že kakovost izbranega papirja, ki ga prejemnik začuti med prsti, pove veliko.
Kaj je celostna grafična podoba, kakšen je torej njen pomen?
CGP je nadzorovan vizualni sklop vtisov, ki jih posredujemo v poslovno okolje. Logotip je osnovni vidni element. Predstavlja na izviren, prepoznaven in ločljiv način oblikovano ime podjetja ali produkta. Pogosto se mu pridruži znak. Njuno uporabo dopolnjuje izbor ustrezne črkovne vrste, tipografije in barv. Nastane sistem, ko že lahko govorimo o prepoznavni celostni grafični podobi, s katero podjetje preko različnih medijev nadzorovano pošilja svoja sporočila v okolico. Danes je nepogrešljiv vsaj eden – internet.
Kaj vse torej ta temeljna vizualna komunikacija praviloma še obsega?
Korespondenčne materiale, embalažo, promocijsko tiskano gradivo, oglase … Ni vseeno, kako je urejen sedež podjetja in dostop do njega, kakšno izkušnjo stranka dobi pri obisku njegovih poslovnih prostorov. Lahko predstavlja zaradi slabega označevanja stres ali, nasprotno, zaradi urejene, harmonične in domiselne ter ne nujno drage celostne grafične in notranje podobe, prijetno izkušnjo partnerske zanesljivosti. Na podobni ravni se odvija enako pomemben »vstop« v podjetje, ko se nekdo še pred srečanjem želi informirati o nas in se »sprehodi« po naši internetni strani. Virtualna izkušnja (ne)urejenosti, (ne)preglednosti, (ne)dostopnosti je prva priložnost, da si potencialna stranka ustvari o nas prvi in najpomembnejši vtis! Urejenost pomeni racionalizacijo nastopa, komunikacije in v kriznih časih je to še posebej zanimiva in uporabna ugotovitev. Da sem sama verjetno najmočnejša prav pri ustvarjanju CGP, se je izkazalo z leti, a sem tudi za plakate dobila nekaj mednarodnih nagrad.
Je bil torej to splet okoliščin?
Človeka potegne na področje, ki ga zanima, kjer je najboljši in je dovolj povpraševanja zanj. Podobno bi lahko po nekaj letih delovanja na področju splošne medicine in odlične diagnostike spoznal, da imaš dovolj mirno roko za kirurga ali živce za psihologa, zato opraviš specializacijo na temelju pridobljenjega znanja o človeku ter raziskuješ in zdraviš dalje na specifičnem področju. Ko sem študirala na oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost, sta bili možni samo dve smeri: industrijsko ali oblikovanje vizualnih komunikacij. Primerjava z medicino morda niti ni naključna, saj tudi v oblikovalskem poklicu poznamo stroga etična načela, kljub temu, da življenja naših »pacientov« zaradi naših rešitev niso ogrožena. Se pa naročniki že dobro zavedajo moči oblikovanja in se zgodi tudi, da kdo pripisuje temu prevelik delež (ne)uspeha. A šalo na stran.
K mojemu področju dela spadajo tudi celostne grafične podobe prireditev, festivalov in kongresov. Potrebujejo prav tako vse, od logotipa do jumbo plakatov, oglase, pa še kakšna televizijska špica se kdaj znajde vmes. K odličnemu rezultatu pripomore povezava oblikovalca – umetniškega direktorja s specialisti, denimo tipografom, ilustratorjem, fotografom, 3D animatorjem, režiserjem, tekstopiscem, psihologom … že vpeljana preizkušena sodelovanja z izvedbenimi strokovnjaki, kot so spletni oblikovalec, tiskar, ki so enako pomembni za kvaliteto končnega izdelka.
Kakšna je razlika med oblikovanjem plakata za kulturo in znaka za podjetje?
Pri oblikovanju plakatov, ki jih ustvarjam za kulturno-umetniške ali kongresne prireditve Cankarjevega doma je potrebno razmišljati in pristopati drugače, z več provokacije, simbolike in likovne atrakcije, asociativno polje prejemnika sporočila je široko.
Odličen primer tovrstnega področja oblikovanja je plakatni in knjižni opus letošnjega Prešenovega nagrajenca Matjaža Vipotnika, ki je tipičen primer ustvarjalca s področja oblikovanja prve generacije pri nas. Njegova najrazvpitejša dela so nastala v času svinčenih let jugoslovanskega socializma in so lahko subverzivno, z jezikom grafične umetnosti izrazila upor duha civilne družbe in smrad kolektivnega. Danes se je področje »boja« preneslo v globalno sfero ekologije in potrošništva, smo danes del te realnosti in znak oziroma logotip mora povedati največ z najmanj mogočimi sredstvi, vključno z izgradnjo identitetnega sistema, kar meni osebno predstavlja (naj)večji izziv.
Kaj želijo podjetja s CGP doseči, kako vam uspeva razumeti naročnika in se čim bolj približati njegovim željam?
Če je rešitev ustrezna, je sporočilo, ki ga podjetje pošilja v okolico s CGP razumljivo in ga le-ta dojema natančno tako, kot je naročnik želel. Rezultat se dolgoročno odrazi na poslovanju podjetja, še pomembnejši je avtoefekt, ko podoba resnično zaživi svoje lastno neodvisno življenje, ko se »prime«. Pri dobrih rešitvah se to zgodi spontano, za svojo jo sprejme vodstvo in zaposleni, z njo se poistovetijo. Naj ponazorim s primerom Telekom Slovenije: ko je podjetje nameravalo že pred nekaj leti zamenjati svojo CGP je doživelo pravi upor zaposlenih, tako so bili navezani na škrjančka in do spremembe ni prišlo. Z zadnjo reorganzacijo in tolikšnimi tehnološkimi spremembami je CGP morala slediti notranjim in spremembam v okolju. CGP seveda ni nekaj nepreklicnega, pri spremembah se ohrani ustrezno, posodobi potrebno ali zamenja vse, pri čemer je treba biti zelo previden (tradicija pomeni zanesljivost) in pogumen (človeški spomin je kratkoročen). Telekom Slovenije je tako postopal pri preoblikovanju, škrjančka je obdržal, a ga je likovno abstrahiral.
Kakšen problem običajno rešujete naročniku?
Nekateri naročniki ne vedo čisto dobro, kaj bi radi, kje zagrabiti, kako se lotiti in spopasti s tem nujnim problemom, drugi odlično vedo, kaj bi želeli z vidno komunikacijo doseči, ni pa nujno, da to tudi ustreza njihovemu resničnemu stanju. Naročnik danes preprosto tudi ne ve več, na katero potenco bi se še zaščitil pred tveganji, vključno z naročilom oblikovanja. Že od nekdaj je bila vsebina tista, ki je nosila levji delež dolgoročnega uspeha podjetja, dokazano pa je, da vlaganje v opozarjanje nase vedno prinese dobre poslovne rezultate. Dober oblikovalec zna vsebino narediti vidno, jo podpreti, pogledati na problem z drugačnega zornega kota, pospešiti proces prepoznavanja, priklica in zapomnljivosti. Najpomembnejša naloga oblikovalca je, da mirno in strokovno pristopi in naročniku dobro prisluhne! Po potrebi pridobi potrebne podatke, opravi analizo panoge, skupaj z naročnikom povzameta izhodišča, da bo vizualni izraz nastajal glede na zbrana dejstva, vizijo in željene cilje. Za kasnejši celostni rezultat je najpomembnejše, da odnos temelji na zaupanju, ne glede na predhodne reference oblikovalca so potrebni čas in rezultati. V praksi gre za intenziven proces nekaj tednov od prvega sestanka do začetne realizacije, ko nastopi najboljše in komunikacija steče kot privilegij med dobrimi partnerji in traja dokler niso vse potrebe zadovoljene.
Temelj vašega dela je likovno znanje?
Eden od temeljev. Pika, črta, ploskev, svetloba, barva so likovna izrazna sredstva in za njih velja, da jih mojster svojega področja obvlada. Bistveno je znati razmišljati. Poznati zgodovino, splošno in strokovno. Akademska diploma ni sama po sebi zagotovilo za uspeh, čeprav dokazuje visoko opravilno sposobnost. Vsaka končana šola razširi duha in poda veščino metodologij in ljubljanska univerza je po svetu cenjena. Strokovno znanje je prvi od atributov, ki vzbudi zaupanje v strokovnost, pomembnejši so izvedeni projekti. Gonilo uspešnosti so neusahljiv interes, stalno izpopolnjevanje z novimi znanji in orodji, ki zmorejo zadovoljevati nove potrebe. Preboj iz povprečja je potrebno vzdrževati.
Kakšni so vaši najzgodnejši spomini? Se bolj spominjate oseb, občutkov, dogodkov? Se morda spomnite prvega impulza likovnega ustvarjanja?
Dejansko se ga spomnim iz časa še pred svojim tretjim letom! Risala sem na tleh v dedkovi knjižnici, spomnim se vonja pološčenih tal in knjig. Dali so mi vijolični svinčnik, ki si ga moral polizati, da je pisal in papirček, pa so imeli odrasli mir za pogovor. Spomnim se, kako sem se trudila narisati človeško figuro. To je bila otroška faza »glavonožca«. Bila sem jezna, vedela sem, da je nekaj narobe, nenadoma pa: Eureka! Ugotovila sem, da med glavo in noge spada še trup z vratom! Razpoloženje se je obrnilo v skoraj blaženo. Risbico je babica shranila in jo celo datirala. Našla sem jo po njeni smrti. Z odkritjem takrat očitno nisem bila sama, pri dedku in babici sem se zelo dobro počutila, tega se živo spominjam, razumela sta moje občutke. Drug zgoden spomin se dobro leto kasneje navezuje na trud napisati »pravljico«, kar mi je tudi uspelo! Obsegala je sicer le nekaj stavkov, pa vendar je tudi to »delo« verjetno doživelo dobrohotno družinsko obravnavo, da se mi je vtisnilo v spomin.
Občutkov se spomnite. Kako so vas nagovarjali k določenim aktivnostim? Je to mogoče kakšen glasek, ki se oglasi, dražljaj? Kaj močnejšega?
Svoje občutke sem najlaže izražala skozi risanje in pisanje, saj sem bila v rosnih letih kar precej introvertirana. Vse zvezke sem porisala z dogajanjem v šoli, celo klavir je bil dobrodošel model med urami glasbene teorije. To je bil način mojega sodelovanja, komuniciranja z okolico. Obiskovala sem likovne krožke, pa večerno likovno šolo Sava Sovreta. Kasneje sem risbe dopolnjevala z mislimi, pesmimi ali pa so se spreminjale v mandale, ko še sploh nisem vedela, kaj so. Risanje je bil reden obred, ki sem ga opravljala pred spanjem. V nič me ni bilo treba siliti, komaj sem čakala likovne in glasbene ure. Prepričana sem, da mi je učenje kitare pomagalo pri razvoju občutljivosti za izražanje v vsakršnem smislu, artikulacije, interpretacije, kreacije. Področji sta na abstraktnem nivoju povezani. Vzporednico skladbi lahko potegnemo z zgodbo knjižnega preloma: uvertura-naslovnica, arija-vizualna tema, višek-poglavje, variacije v duru in molu-kompozicije osnovnega preloma po straneh, finale-ovitek kot celota.
Zelo zgodaj ste odkrili svoj talent, to je velika prednost in privilegij v vašem življenju. Kdaj ste ugotovili, da je »risanje« lahko vaš kruh?
Splošna gimnazija kljub zgodaj prepoznanemu talentu, enoletno paralelno obiskovanje srednje glasbene šole, sledil je študij oblikovanja oblačil na NFT. Za ustvarjanje v okviru dveh dimenzij sem se odločila, ko so odprli Oddelek za oblikovanje vizualnih komunikacij. Ves čas trdo delo, tako da včasih res ne veš, ali je talent milost ali prekletstvo, tako te žene. Zanimivo, da je tudi moj dedek pri izbiri poklica nihal med likovno umetnostjo in literaturo, on se je petdeset let pred menoj odločil za slednjo. Današnja doba je bolj naklonjena vizualnemu ustvarjanju in je z njim mogoče preživeti.
Katera so dodatna znanja in lastnosti, ki jih potrebujete pri svojem delu?
V devetdesetih letih prejšnjega tisočletja sem se kalila v Futuri DDB, že takrat eni najboljših oblikovalskih kolektivov (največkrat nagrajena med slovenskimi agencijami s področja oblikovanja op. p.). V poosamosvojitvenem obdobju in visoko motivirajočem okolju sem hitro dopolnila strokovna znanja in pridobila orodja za izvajanje profesionalne kariere. Tam sem se tudi naučila vse o sodelovanju v skupini. Najbolj dragocene so bile izkušnje pri delu z najboljšimi, že uveljavljenimi kreativci. Na odličnih projektih sem se priučila najzahtevnejših izvedbenih postopkov. Spoznala sem, da so osebnostne lastnosti odločilnega pomena za uspeh. (S)poznati svojo moč in slabosti, si upati uveljaviti svoje prednosti v posvetu in konsenzu z drugimi v skupini. Vsakdo ima svoje prednostno področje, združevanje v skupini pa moč pomnogoteri. Samozavestnejša sem postala z ugotovitvijo, da dober izdelek govori sam zase, da živi brez mene, ko tisti, ki mu je namenjen, ne potrebuje dodatne razlage, da je retorika odveč. Morebitne krivice, ki sem jih doživela pri pridobivanju poslov sem pripisala svoji neizkušenosti v poslovnih krogih. Odtod tudi nenehno prizadevanje k odličnosti izdelka, zaupanje v pogum in trdo delo. Vedela sem, da bo priložnosti za dokazovanje še dovolj. In res je tako.
Kaj pa je s trditvijo Alberta Einsteina, da je domišljija pomembnejša od znanja?
Vsi nobelovci trdijo, da je njihova najpomembnejša osebnostna lastnost radovednost. Je domišljija s tem povezana? Ne vem, jaz temu pravim navdih. Znanje je temelj in brez trdih in širokih temeljev ni uspeha, ni presežka. Potem je tu še delavnost. Pravzaprav smotrno delovanje, ki ni deloholizem! Genialnost pa je potrebno obravnavati izven običajnih meril. Dober primer je, ko je mati Pablu Picassu govorila, bodi, kar želiš, a če boš vojak, postani general in če boš duhovnik, postani papež. Odločil se je, da bo slikar in postal je – Picasso.
Vaše ideje so vidne in pravzaprav večne. Kako so nastajale?
Običajne stvari sem postavila v drugačen kontekst, ustvarila sem inovativne povezave. Slišiš, zagledaš, povežeš in si upaš izraziti. Naj opišem na primeru Kongresa lutkarjev v Ljubljani leta 1989: Že od nekdaj so obliko Slovenije dojemali kot kuro. Izvirni problem pa sem si zastavila takole: kako obenem prikazati lutkovno umetnost in kraj oziroma državo prirediteljice kongresa. Odgovor: oživiti obliko Slovenije tako kot dober animator vdihne življenje kateremukoli predmetu in tako je dve leti pred dejansko osamosvojitvijo nastala sporna »Slovenija, ki hoče pobegniti iz Jugoslavije«! Splošne okoliščine senzibilizirani ustvarjalci zaznavamo in v najboljših primerih se izrazijo kot izpoved kolektivnega duha. Humor je najbližja pot do naročnika, do uporabnika, do sočloveka.
Pot razmišljanja na primeru Telekoma, kjer se je generična podoba ptiča prvič pojavila v panogi telekomunikacij, je bila naslednja: ptiči se zbirajo na telefonskih žicah in žgolijo, komunicirajo, sporočajo… Podjetje se je želelo v ozračju novih tržnih razmer pokazati kot prijazno do svojih naročnikov in predlagani škrjanček je med petimi vabljenimi, bolj racionalno usmerjenimi natečajnimi rešitvami izražal takrat ravno tisti ton komunikacije, ki so ga potebovali. Znak se je obdržal do lani, ko se je primerno prilagojen telekomunikacijski revoluciji po petnajstih letih prelevil v bolj abstrakten oblikovni izraz. Tudi če bistveni razpoznavni elementi zdržijo zob časa, jih je potrebno vsaj vsakih deset let bolj ali manj opazno modificirati.
Talent je treba razviti in nikoli odnehati. Katere so tiste veščine in spretnosti, ki razvijajo vašega?
Pomembno vlogo igra znanje, ki ga pridobimo v procesu formalnega izobraževanja, sledi trdo delo, razkritja in občutki se porajajo sproti. Odprtost, stavim na radovednost na vseh področjih življenja. Nenehna osebnostna rast, bolje – vse večje prihajanje k sebi, sebstvu … in odlaganje egoističnega Jaza. Pomembno je dobro poznavanje okolij, raziskovanje dejstev, trendov, nato vse pozabiti in ustvarjati. Trenutki razsvetljenja in rešitve pridejo ob sprostitvi, v gibanju, v trenutkih pogrezanja v spanec ali prebujanja iz njega, zelo navdihujoča so potovanja, obiski galerij, branje knjig, neformalno druženje. Prilagodljivost, izvirnost in mreženje. Če okolica ne ve zame, ne morem pokazati, kaj znam in se razvijati. Motivirajo me dosežki, še najbolj lastno notranje zadovoljstvo.
Vsak od nas ima kakšen talent, vsi jih ne izkoriščamo dovolj. Kaj bi sporočili za konec, kako naj se potrudimo za ta privilegij?
Spontanost. Ne preslišati svojih intimnih želja, upati si biti drugačen, postati samosvoj, individualizacija je imperativ človeškega življenja. Možnosti živeti kreativno vsakdanje življenje je nešteto, pa naj gre za poseben dar začutiti sočloveka ali zavohati dvig delnic na borzi. Vsakodnevni izziv enega največjih ustvarjalnih mislecev današnjega časa je, kako si pripraviti jajce vsakič na drug način. Ne gre si krasti trenutkov ustvarjanja, zagotovite jim pomembno mesto. Nikoli ni prepozno za začetek ali nadaljevanje nedokončanih idej po odmoru ali odporu. Malo treme ne škodi, ne sme pa biti strah vzrok neaktivnosti in ne smejo bolne ambicije nadomestiti osebno izpolnitev. Gonilo je ljubezen do nečesa ali nekoga, iti nasproti nečemu ali nekomu, boriti se za to.
Izjemnega pomena je socialno okolje, v katerem ustvarjamo in delamo, lahko nas vzdušje navdihuje ali zavira. Sami prispevajmo k vzpodbudnemu okolju, kjer se krešejo ideje, da se spori konstruktivno razrešujejo, da se medsebojno spoštujemo, da se projekti in odnosi primerno zaključujejo, to pelje do boljših rezultatov. Delodajalec, ki ima uspešno podjetje, ve, kaj je potrebno za uspeh. Pripadni smo okolju, na katerega smo ponosni. Da delamo ali živimo z ljudmi, vpričo katerih se lahko izrazimo z najboljšim v nas.
In kako ljudi popeljati, da bodo prostovljno sledili idejam tja nekam v neznano, torej na neraziskano in nevarno področje?
Novo zgradimo na starem, z vsem spoštovanjem do obstoječega. Popeljemo jih preko znanega, da se počutijo varne in si pridobijo zaupanje, nato sami želijo prodirati dalje.
Ali talent lahko zaspi, če ga ne treniramo?
Trening je potreben tudi za ustvarjalnost. Če je talent tako izrazito razvit, da je gonilo človekove eksistence, postane ena od potreb, ki si jo želimo redno zadovoljevati. Svoje poslanstvo sem sama začutila v dobesednem smislu poklicanosti, mu sledila in ga predano živim tako, da se osebne in strokovne vrednote prepletajo. Služba ni samo služba, ampak projekt, za katerega je potrebno poiskati rešitev. So dnevni izzivi, užitki in uspehi po premaganih naporih. Oblikovanje je pravzaprav disciplina in odgovornost. Znam pa tudi lenariti in to z velikim zadovoljstvom, v takih trenutkih sprostitve me odnese na sredo polja drugačne ustvarjalnosti, berem, kuham, grem na Šmarno goro in mi pade na misel ideja po japonskem vzoru haiku, katere dolžina je omejena s sedemnajstimi zlogi in simetrično obliko treh vrstic. Zgoščena, omejena in rahločutna pripoved.
Kdo ve, morda me nekoč zanese v svobodno izrazno obliko na svojem lastnem področju, ko si za naročnika postavim – sebe. Zanima me avtorsko povezati besedo in obliko, kar sem nekoč že počela z vizualnimi kolumnami, ki jih je objavljala delova priloga Polet. A zdaj si želim kreniti po čisto novi poti.
Tako živeti, pravi sogovornica, je lažje in bolj bogato.
Z njeno pomočjo je taka tudi naša Galerija življenja s Smernikom.
Intervju je nastajal na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 2012.
Alenka Zdešar
Ustvarjalnost – skrita rezerva
Vsakdanje imenitne rešitve so za polno življenje posameznika enako pomembne kot veliki izumi.
Mag. Maja Gspan
Naši možgani so veliko bolj zmogljivi, kot si mislimo in nekaj je gotovo, če se bomo stvari lotili vedno na enak način, bomo dobili enak rezultat. Da bomo znali dragocenim trenutkom, podobno kot pripoveduje naša sogovornica, ko nas nekaj žene in ne da miru, ko ustvarjamo iz čiste želje, inspiracije in se rojevajo ideje, pripisati pravi pomen, spoznajmo nekaj temeljnih načel ustvarjalnosti in zmogli bomo razmišljati drugače. Tej čudoviti, premalo izkoriščeni skriti rezervi, ki daje posamezniku nove dimenzije delovanja, omogoča lažje ustvarjanje vrednosti, hitrejši osebni razvoj in razvoj podjetja, v katerem dela, pustimo prosto pot.
V knjigi The Book of Genius sta avtorja Tony Buzan in Raymond Keene, ko sta prvič v zgodovini razvrstila največje genije v lestvico, kjer sta ocenjevala izvirnost, obvladovanje določenega področja, vsestranskost, univerzalnost vizije, moč in energijo zapisala: Leonardo da Vinci je največji genij vseh časov! Njegovo modrost lahko preberemo v knjigi Postanite ustvarjalni kot Leonardo da Vinci avtorja Michaela J. Gelb in sedem načel koristno uporabimo pri svojem delu in življenju:
Curiosita – radovednost: pomeni našo nenasitno željo po spoznavanju življenja in nenehnem učenju
Dimonstrazione – preizkušanje: pomeni pripravljenost, da znanje nenehno in vztrajno preverjamo v praksi in smo se pripravljeni učiti iz napak
Sensazione – zaznavanje: pomeni nenehno ostritev čutov, posebno vida, za poživitev izkušenj
Sfumato – zamegljenost, nejasnost, zabrisanost, mehko: pomeni pripravljenost, da sprejemamo dvoumnost, protislovje in negotovost
Arte/scienza – umetnost/znanost: pomeni razvijanje ravnovesja med znanostjo in umetnostjo, razumom in domišljijo, mišljenje z obema možganskima polovicama
Corporalita – odnos do telesa: pomeni ohranjanje miline, telesne spretnosti in vzdržljivosti ter elegantne drže
Connessione – povezanost: pomeni priznavanje in spoštovanje povezanosti med vsemi stvarmi in pojavi, pomeni sistemsko razmišljanje
Koristno sporočilo: Radovednost je temeljni motivacijski dejavnik, ki nas žene v raziskovanje novih vsebin, povezav, v stalni razvoj. Ne smemo dovoliti, da nas v obdobju zamegljenosti, ko se ideja oblikuje v uporabno vsebino in vodi do novih rešitev, strah pred neuspehom ustavi. Ideje preizkušajmo v praksi, med prijatelji, sodelavci. Skrbimo za dobro prekrvavljenost in kondicijsko pripravljenost telesa, povezujmo dejstva med seboj v nove informacije ter ustvarjajmo spremembe. Za vse to obstaja mnogo metod, načinov in poti.
Alenka Zdešar, vodja Galerije življenja
Aktivno poslušanje
Za to, kar ti sporočajo sodelavci, je treba imeti tako velika ušesa, kot jih imajo sloni.
Jože Colarič, predsednik uprave Krka d.d.
Poslušanje je bistvena sestavina komunikacije in glavno orodje vodenja ljudi. Med poslušanjem sprejemamo informacije o vsebini, še bolj pa informacije o sogovorniku. Je veščina in umetnost ter hkrati redkost v vsakdanjem življenju. Podzavestno ali zavestno spremljamo oziroma »poslušamo« tudi nebesedno komunikacijo, ki po mnenju strokovnjakov predstavlja kar 93% vsebine sporočila. Zanimivo je, da ljudje za dobrega sogovornika označijo človeka, ki je pozoren poslušalec in ves čas sledi temi pogovora. Manj kot govori, za boljšega sogovornika ga proglasijo. Aktivno in učinkovito poslušanje je tisto, ki nas pripelje do cilja in našemu sogovorniku vzbuja zaupanje. Pozorno poslušanje ni le sprejemanje, pač pa tudi razumevanje besed. Med slišati ali poslušati je bistvena razlika.
Slišati ali poslušati: to je sedaj vprašanje…
Kadar nekoga slišimo, zaznamo množico zvokov, ki jih naši možgani predelajo v neko sporočilo. Pozorni smo tudi na njegovo barvo glasu, držo telesa in na okoliščine dogodka. Pri takem sprejemanju sporočil oziroma zgolj »slišanju« se nam zdi, da vse slišimo in tudi razumemo. V resnici smo zgolj pasivni poslušalci, prejemniki slušnih dražljajev, izrečenega, ničesar pa ne dajemo v zameno. Povedanega ne doumemo zares.
Pri aktivnem poslušanju aktivno uporabljamo možgane, ki povedane besede dekodirajo in jih pretvorijo v razumljivo sporočilo, o katerem intenzivno razmišljamo ter mu namenjamo vso svojo pozornost in ne uporabljamo zgolj svojih čutov zaznave. Še več, pravilnost svojega razumevanja nenehno preverjamo in sogovorniku to tudi jasno pokažemo. Kadar res aktivno poslušamo tudi nimamo težav s tem, kaj vprašati in kako voditi komunikacijo. Kot poslušalec se moramo truditi razumeti informacije, kar bo sogovornik občutil in zato še bolj zavzeto sodeloval v komunikaciji.
Za učinkovito dvosmerno komunikacijo je potrebno tudi govoriti, vendar je potrebno najti pravo razmerje med govorjenjem in poslušanjem. Le-to je odvisno od namena in časa komuniciranja ter od tega, kdo je naš sogovornik. Aktivni poslušalec govori manj kot polovico časa pogovora.
Spretnosti aktivnega poslušanja
1. Nebesedna komunikacija je pomemben del spretnosti aktivnega poslušanja. Z njo sporočamo, da smo pri stvari in da sogovorniku sledimo. Pomembni nebesedni elementi so:
-
očesni kontakt – sogovornika med poslušanjem gledamo in s pogledom ne tavamo okoli, vendar to ne pomeni, da v sogovornika strmimo
-
obrazna mimika – prijazen, spodbuden nasmešek, nekoliko privzdignjene obrvi ipd. bodo sporočile sogovorniku, da mu pozorno sledimo
-
prikimavanje – z občasnim prikimavanjem, sogovornika spodbujamo, da nadaljuje;
-
rahla nagnjenost naprej med sedenjem – izkazujemo visoko stopnjo zanimanja; vendar obdržimo primerno razdaljo, ne vstopajmo v varno območje sogovornika
-
rok in nog ne prekrižamo – sogovornik bi lahko razumel kot nenaklonjenost
-
uskladimo se s sogovornikovo govorico telesa, posnemajmo drobne telesne gibe – »zrcaljenje«; pomembno je, da se uskladitev zgodi tudi na nivoju govorne komunikacije – hitrost govora in višino glasu prilagodimo sogovorniku
2. Sogovornika spodbujamo s kratkimi besednimi izjavami: mhm, seveda, jasno, kar nadaljujte, kako, pa potem ipd.
3. Svoje zanimanje kažemo tudi s pravilno postavljenimi vprašanji: uporabljamo vprašanja odprtega tipa (npr.»Kaj predlagate?«) in tako sogovorniku omogočimo, da natančno izrazi svoje stališče. Vprašanjem zaprtega tipa (npr. »Bi naredili to ali to?«) se izognimo, saj so odgovori nanje kratki in sogovornika z njimi silimo, da se opredeli za eno od ponujenih možnosti, ki morda sploh ne odraža njegovega sporočila ali stališča. Sprašujemo počasi.
4. Parafraziranje je takojšnji odziv na sogovornikove besede s ciljem, da bi preverili, ali smo prav razumeli sporočilo – z nekoliko drugačnimi besedami še enkrat obnovimo povedano. Sogovornik nas lahko popravi in ponovi razlago. Parafraziranje je tudi pot do sogovornika, saj mu damo vedeti, da nas zanima in da ga želimo razumeti.
5. Ob koncu sogovornikove razlage s svojimi besedami povzamemo, kar nam je povedal: »Če vas prav razumem, želite povedati …« Tako zaključevanje seveda vključuje že prej omenjeno parafraziranje. Na ta način se lahko izognemo marsikateremu nesporazumu.
Barbara Žefran, univ. dipl. igralka