Smernik številka 10 – junij 2013

Leta 1977 je diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani in leto kasneje postala pripravnica na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Po pravosodnem izpitu je leta 1980 postala namestnica javnega tožilca in tožilstvu ostala zvesta do leta 2012, ko je postala vrhovna državna tožilka na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.

Predavateljica, pisateljica in humanitarka je šest let predsedovala Društvu državnih tožilcev Slovenije in leta 2003 dala pobudo za ustanovitev Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, ki mu je predsedovala do nastopa sedanje funkcije. Ustanovila je dva sklada, Plamen dobrote in Hipokrat. Z zbranim denarjem in različnimi vrstami pomoči v okviru delovanja Belega obroča Slovenije je pomagala več tisoč družinam.

Njena bibliografija obsega devet knjig, ves izkupiček je šel v dobrodelne namene. V okviru spletnega portala IUS INFO je bila v letih 2006 – 2012 izbrana med deset najvplivnejših pravnikov v Republiki Sloveniji. V Evropskem letu prostovoljstva je bila ambasadorka prostovoljstva v Republiki Sloveniji, v letu 2012 pa tudi Ambasadorka aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti.

Večina Slovencev, vas bolj, kot po dolgoletni tožilski karieri, pozna po vašem humanitarnem delu, po tem, da se zavzemate za pravice šibkejših in vedno znova iščete poti, kako pomagati ljudem v stiski. Pa se kljub vsemu vrniva nazaj, na začetek, na izbiro študija. Zakaj ste izbrali študij prava?
Študij prava mi je bil očitno na nek način zapisan v gene. Že kot otrok sem si neizmerno želela priti na sodišče. Moj stric, ki je bil okrožni sodnik v Kopru, je uslišal mojo prošnjo, ko mi je bilo približno šest let. Obljubila sem, da bom povsem tiho sedela na klopi v prvi vrsti. Nenadoma se mi je kot otroku zazdelo, da stric nima posebne discipline, saj sta se prisotna odvetnika vseskozi prepirala. Skočila sem s klopi in zavpila:«Tišina v dvorani, moj stric je sodnik, ubogajte ga!« Vsi so se tedaj spraševali kaj bo z menoj, če že pri šestih letih »delam red« v sodni dvorani. Seveda do drugega letnika fakultete nisem šla več na sodišče. Študij prava sem resnično izbrala prav zaradi pravičnosti, ki jo je izkazoval moj stric na vsakem koraku. Znal me je neizmerno navdušiti. Res je, da sem kolebala tudi med medicino in novinarstvom. V prvem letniku študija sem obiskovala predavanja kar na dveh fakultetah, pravu in novinarstvu, a sem se kmalu odločila zgolj za pravo. Že takrat mi je bilo rečeno, da bom kot pravnica lahko tudi pisala in to se je uresničilo.

Kako je bilo vaše delo na tožilstvu povezano z vašim prostovoljnim delom? So bili primeri, ki ste jih obravnavali razlog, da ste želeli narediti več, pogledati čez okvire vašega rednega dela?
Tožilstvo je bilo prvo, ki sem se mu zapisala kot pripravnica in tam tudi ostala. Z leti sem spoznala, da ljudje s sodišča pogosto odhajajo nezadovoljni. Pričakujejo, da bodo njihovi problemi rešeni, a niso. Velikokrat sem žrtve spraševala, kako naprej, kdo jim bo pomagal, kaj bodo storile. Ko sem ugotovila, da mnogokrat nemočne ne vedo, ne kod, ne kam, sem izkoristila dejstvo, da sem bila predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije in po vzoru Avstrije tudi pri nas ustanovila Beli obroč Slovenije. Gre za društvo, ki na različnih ravneh, psihosocialni, pravni in finančni, pomaga žrtvam nasilja v družini.

Prostovoljno delo vas je popeljalo med Slovence, začeli so vas dojemati kot upanje za boljši jutri. Vas je to obvezovalo, da ste vztrajali in ste danes skoraj sinonim za humanitarnost?
Težko je bilo uresničiti številne želje, glasna in tiha pričakovanja ljudi. Lepo sem združevala delo državne tožilke in predsednice Belega obroča Slovenije, saj je slednje pomenilo dopolnilno – prostovoljno dejavnost, ki je bila nenazadnje povezana s tožilstvom. Tožilec je namreč organ pregona storilcev kaznivih dejanj. Za vsakim pa stoji žrtev. Motil me je uradniški način razmišljanja in dela, želela sem narediti nekaj več. Vsak od nas lahko v prostem času naredi še nekaj več in tisto ga loči od povprečja.

Ko ste prevzeli delo varuhinje človekovih pravic, ste rekli, da ga razumete kot poslanstvo in ne zaposlitev. Zakaj?
Seveda je tudi mesto varuhinje človekovih pravic zaposlitev, saj imam sklenjeno delovno razmerje in to kar za šest let. Res pa je, da sem se na to mesto očitno pripravljala dolgih petintrideset let. Pred šestimi leti, ko sem prvič kandidirala, oziroma so me za to mesto predlagali drugi, številni Slovenci, mi ni uspelo in prav je tako. Vsako stvar namreč sprejmem, saj menim, da je zagotovo za nekaj dobra, zato sem se lahko še naslednjih šest let pripravljala na posebno poslanstvo. Delo varuhinje združuje vse, kar sem delala v minulih petintridesetih letih in to celo nadgrajuje. Gre za izjemno široko paleto področij in zdi se mi prav, da to delo čutim kot poslanstvo, ne le kot zaposlitev.

Kaj mora človek imeti, čemu mora slediti, da ga življenje popelje do poslanstva?
Ne gre zgolj za delovno razmerje, v katerem ostajamo štirideset ur tedensko, ob koncu delovnega časa zapremo predal in odidemo domov. Če delo jemljemo kot poslanstvo, naredimo veliko več. V svojem prostem času razmišljamo, kako bi lahko ljudem pomagali, kako naredili kar največ. Vedno sem bila vesela, če sem lahko ljudem na različnih področjih pomagala, moje delovanje je bilo v največji meri namenjeno otrokom in najstarejših, predvsem na področju nasilja.

Kaj prinaša občutek poslanstva v vaše življenje, kako ga občutite v sebi?

Zagotovo me tak občutek osrečuje. Vem, da sem koristna, da ne delam le zato, da prejemam plačo in bom nekoč upokojena. Z ljudmi se srečujem povsod, ustavljajo me, mi pripovedujejo zgodbe svojega življenja in prosijo za nasvete. Dajala sem jih vsa leta, več tisoč ljudem. Kamor pridem, se že kdo spomni česa, kar naju povezuje. Marsikdo pravi, da mi je že pisal ali me klical, da sem reševala ali morda celo rešila njegov primer, da sem mu pomagala, … Seveda je to povezano tudi z velikansko odgovornostjo, vsem ne morem ugoditi oziroma jim prinesti uspeha. Morala bi biti pravi čarovnik, imeti čudežno paličico, da bi mi to uspelo. Marsikaj ni odvisno le od mene, temveč tudi od drugih, zlasti sodnih poti, od zakonodaje, ki velja in je ni moč spreminjati. Vendar je tudi po poteh dobrodelnosti in ustvarjalnosti moč hoditi in sejati dobro.

Se vam zdi, da nas do poslanstva v veliki meri lahko popelje (ne)podpora okolja v katerem delamo? Ali ljudje premalokrat prosimo drug drugega za pomoč, saj pomagati je človekova potreba?
Seveda je najlepše, če nam je okolje, v katerem delamo naklonjeno in nas podpira. A tega ni moč vedno pričakovati. Najpogostejši stavek, ki sem ga bila deležna, zlasti v službenem življenju, je bil: «Zakaj to delaš, ali se ti to sploh splača? To ni tvoje delo, presegaš okvire, zato so plačani drugi …«

Ljudje prosijo za pomoč glasno, še večkrat tiho. Dajo nam vedeti, da nas rabijo, a kaj, ko se mnogi na to ne ozirajo. Živijo svoje življenje in se ne menijo za tuje probleme.

V eni od prejšnjih številk smo govorili o samorealizaciji, v drugi o dobrih medsebojnih odnosih. Sta to dva temeljna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se v življenju lahko pomikamo v smeri poslanstva?
Zagotovo bi morali ljudje močno misliti na to, da imamo vsi pravice in dolžnosti, predvsem pa, da pravic drugih ne kratimo in jih zase ne terjamo več, kot jih dajemo in priznavamo drugim. Vsak nosi svoje poslanstvo, le da ga včasih ne vidi ali realizira. Že to, da si prijazen, da vidiš in čutiš, ko te nekdo rabi in mu priskočiš na pomoč, je včasih vredno zlata.

Ljudje, ki delajo stvari v katerih sebe realizirajo, so srečni, žarijo jim oči, ker ustvarjajo iz duše. Kaj je še potrebno, da bodo lahko rekli, da živijo z namenom?

Vsak lahko živi z namenom. Zase in za druge. Treba je samo poskusiti. Če nekdo želi pomagati drugim, mora biti sam notranje srečen, sicer tudi svojo nesrečo, nezadovoljstvo, odpor, … prenaša na druge. S tem pa jih prej ovira kot jim pomaga.

Ko naredimo dobro delo, začutimo toplino okoli srca, oči nam zares žarijo in vidi se, da smo se premaknili s polja samougodja k ljudem, da jih razumemo, poslušamo, da smo jim pripravljeni celo pomagati.

Če bi veliko ljudi živelo z namenom, bi to slej ali prej pomenilo blagostanje v družbi. Zakaj menite do tega pridejo le redki, je zato potrebna posebna sposobnost, znanje?

Mnogi ljudje so zelo egoistični. Mislijo predvsem nase, morda še na najbližje, za vse ostale jim je malo mar. Biti pozoren do drugih, pomeni reševati tudi sebe. Človek uvidi, da je egoizem velika slabost, predvsem pa, da mu sreča drugih lahko veliko pomeni.

K sreči je veliko drugačnih. Ti krojijo podobo sveta, so vir navdiha, svetel vzor in obet, da nas nekega dne ne bo »pokončalo«. Celo okolje, ki nam ne prizanaša. Srečni, zadovoljni in uspešni ljudje predstavljajo garancijo lepšega jutri, v katerem bomo nenazadnje živeli tudi mi. Lepo je videti in slišati ljudi, ki zgolj ne tarnajo, ne jočejo, ne jamrajo in so preprosto skromno srečni.

Ljudem velikokrat manjka motivacije in volje. Predajo se usodi in ne vidijo izhoda iz situacije, v kateri so se znašli. Od kod naj črpajo moč za spremembe?
Vsak dan je lahko nov začetek. Nikoli ni prepozno. Predvsem za lepe novice.
Slabih smo siti.

Kaj bi rekli za konec, kaj naj ljudje poslušajo v sebi, da bodo slišali, ko jim duša sporoča, v katero smer naj usmerijo svoje delovanje in dajo svoj prispevek k razvoju sveta in družbe?
Vsak ima lahko svoje poslanstvo. Nekateri na področju kulture, drugi različnih umetnosti, znanosti, skratka, vsak nosi v sebi kanček sreče zase in za drugega. Žal je včasih ne zna videti, kaj šele prenašati na druge. Predvsem pa je pomembno, da najdemo svoj smisel življenja v stvareh, ki nas veselijo in osrečujejo. Če nekaj delamo z velikim veseljem, potem je to igra, zabava, sprostitev. Sicer pri delu neizmerno trpimo. Če take sreče nimamo z delom, ki nam je zaupano, nam to lahko nadomestijo hobiji in konjički, kjer se sprostimo in uživamo. Nekdo v peki, gospodinjstvu, drugi v vrtnarjenju, tretji ribarjenju in še marsičem. Le pisana druščina ljudi lahko sestavlja našo soseščino, vas, mesto, državo in na koncu cel svet. Vse je prepleteno, vse povezano. Človek je le drobna pikica na velikem planetu, ki mu pravimo Zemlja. Zaenkrat imamo le njo in potrebno je poskrbeti, da je ne uničimo. Bodimo pri tem enotni.

Projekt 3D & 3R – dobrodelne postaje in postaje za ponovno uporabo

Bisnode daje pobudo k sodelovanju

V podjetju Bisnode smo skupaj z invalidskim podjetjem Jazon pripravili posebno akcijo dolgoročnega in neomejenega značaja. V prostorih podjetij želimo omogočiti posebne zbirne postaje, ki smo jih poimenovali »3D« oziroma »Trije dobrodelni« in »3R« – »3 Reduce, Reuse, Recycle« postaje. Njihov namen je zbiranje hrane, oblačil, igrač, šolskih potrebščin in papirja, v dobrodelne namene. V letu 2013 smo si zadali cilj, da k projektu pridobimo vsaj 33 podjetij. Podjetje Jazon bo zbrane dobrine, v imenu podjetij, dostavilo ustreznim ustanovam. Te bodo poskrbele, da bodo darovane dobrine prišle v roke tistih, ki jih resnično potrebujejo.

V Bisnode se zavedamo, da čas in ekonomske razmere v katerih živimo ne prizanašajo tistim najbolj krhkim in socialno ogroženim. Ti potrebujejo našo pomoč, ne samo v predprazničnih dneh, pač pa celo leto. Veseli smo, da so se Slovenci v zadnjem času tako solidarno odzvali na kar nekaj akcij in prepričani smo, da s podjetji lahko uspešno sodelujemo tudi v prihodnje.

V podjetja, ki bodo pristopila k projektu, bo Jazon namestil 3D in 3R zbiralne postaje, ki bodo zaposlene pozivale k solidarnosti in ponovni uporabi. Postaje so namenjene zbiranju hrane z daljšim rokom trajanja, opranim in nepoškodovanim oblačilom, igračam in šolskim potrebščinam ter papirju. Zbrane dobrine bo invalidsko podjetje Jazon dostavilo ustanovam kot so Anina zvezdica (hrana z daljšim rokom trajanja), Zveza prijateljev Mladine (igrače, knjige, šolske potrebščine,…), Beli obroč (oblačila), ki bodo darovane stvari razdelile pomoči najpotrebnejšim.

Zbrano celulozo bo Jazon namenil za ponovno uporabo pri izdelavi visoko kakovostne toplotne in zvočne izolacije. S tem bo omogočal pravico do dela težje zaposljivim, saj bodo stroške dela krili z zbrano celulozo, kar je še ena dodatna prednost ponovne uporabe. Za postavitev in redno ter brezplačno praznjenje oz. posredovanje zbranih dobrin iz 3D & 3R postaj skrbi invalidsko podjetje Jazon brez dodatnih stroškov.

Podjetja ali posamezniki, ki bi želeli sodelovati, lahko pridobijo več informacij na zelena.oskrba@jazon.si ali na tel. št.: 01/280 99 00.

Aleksandra Brank, direktorica marketinga Bisnode Slovenija