Smernik številka 11 – julij 2013

Povezanost z naravo je najboljši učitelj.

Raziskave kažejo, da se v približno četrt stoletja človeškega življenja zgodi drastičen padec ustvarjalnosti. Otrok pri petih letih starosti se odziva ustvarjalno v kar osemindevetdeset odstotkih situacij, odrasel človek le še v borih dveh. Zagotovo je kriza vsaj za nekaj dobra. Od nas zahteva več iznajdljivosti in ustvarjalnih odzivov ter pokaže, kje so naše racionalne meje.

 

Povezanost z naravo je največji navdih ustvarjalnosti, je dokazal da Vinci. Zavest o sebi je najpomembnejša, smo pretekli teden ugotovili v analizi razmišljanj naših sogovornikov. Današnjemu navdihujočemu intervjuju smo zato dodali delavnico, ki razvija oboje.

Vabimo vas, da se nam v mesecu avgustu pridružite v Foto-Haiku počitniških delavnicah. Povezali bomo pesniško obliko, ki skrajno zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, ki se povezuje z dogajanji v človekovi notranjosti in fotografijo, ki razvija senzibilnost za čutenje in določanje tega trenutka.

                                                                                                                    Alenka Zdešar

Jure Kravanja  

Jure Kravanja zase pravi, da ima tristošestdesetstopinjske oči, ki so vedno pripravljene na poulični voyarizem. Podobe človeka, vpetega v urbano okolje, so mu največji fotografski izziv. Tankočutno zaznava njihove premike, zato mu uspejo neponovljive, naključne fotografije, ki seveda to niso. Zanimanje za sporočilno razsežnost podob je vzniknilo že v mladosti, ko je vpijal vase razkošje filmske umetnosti in je klilo do zrelih let, ko ga je popeljalo v svet fotografske umetnosti. Odkar je pred osmimi leti prvič vzel v roke fotoaparat, je njegov dan osmišljen le, če najde čas za fotografijo.

Svoje poslanstvo vidi v pedagoškem in terapevtskem udejstvovanju. Uživa, ko predaja svoje znanje in ljudi lahkotno vpelje v čudoviti svet fotografije. S kolegi se zavzema, da bi fototerapija postala sestavni del podiplomskega študija umetnostnih terapevtov na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Po izobrazbi sociolog in pedagog, po srcu mojster fotografije, po duši fototerapevt, je bil v okviru Fotografske zveze Slovenije dvakrat najuspešnejši razstavljavec leta. Trenutno si lahko njegovo samostojno razstavo, že enaindvajseto, z naslovom Mimobežnice, ogledate v Mestni knjižnici Kranj. Razstavljeno fotografsko serijo je Jure opisal z besedami: “Samota, osamljenost, samost … ta občutja, vzdušja človeka, potopljenega vanj in umeščenega v čas in prostor urbanega.”

Srečala sva se v centru Cirius v Kamniku, kjer poučujete fotografijo učence, ki jih je življenje prikrajšalo za mnoge gibalne užitke. Skupaj s tukajšnjim psihologom sta našla način navkljub njihovi oviranosti. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Leta 2009 sem sodeloval pri monografiji psihiatrične bolnišnice Vojnik in opazoval likovnega terapevta pri delu. Utrnila se mi je ideja, da bi tudi fotografska umetnost lahko postala del kreativne terapije, kot je likovna, plesna in glasbena. Prvi začetki dela z odvisniki so hitro pokazali motiviranost za vizualno izražanje, vendar smo terapijo opustili zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Dve leti sem bil nato s polovičnim delovnim časom zaposlen v Psihiatrični kliniki v Polju, kjer smo sistematično uvajali fotografijo kot kreativno terapijo. Spoznavali smo jo z vseh možnih vidikov, opravilno fotografskega, tehnike, žanra in kompozicije. Ker ima fotografija veliko prednosti, smo vključili štiristo pacientov. Omogoča povečanje vizualne percepcije, izboljšuje spomin, mišljenjske funkcije, ki so vezane na vizualno dojemanje okolja, v katerem živimo, dojemanje motivike, vsebuje čustveni in socialni naboj. Psihoterapevtski elementi so prišli do izraza, ko smo fotografije brali, se pogovarjali o njih in jih doživljali.

Imeli smo svoje fotografsko društvo Fotoljubi, iternetno stran, skupne razstave, opremljali bolnico s fotografijami, imeli digitalne slideshowe, opremljene z glasbo, ob četrtkih smo imeli fotografsko-filmske popoldneve, s potopisi in pogovori o fotografiji. Povezovali smo se z Arhitekturnim muzejem Slovenije, sodelovali z živalskim in botaničnim vrtom. S kolegico, ki se mi je kasneje pridružila, sva metodiko ustvarjala s pozitivno prakso, saj teorije skoraj ni bilo. Ker smo vse delali z namenom, se je povečevala opravilna sposobnost udeležencev. Nismo pa bili storilnostno naravnani, saj je bila le-ta odvisna od psihičnega stanja pacientov. Najbolj sistematično smo delali s fanti iz forenzičnega oddelka, ki so bili dalj časa zaprti. Ti so tudi potem, ko se je zdravljenje končalo, prihajali nazaj k uram fotografije, za hobi, kot način izražanja. Še vedno ohranjamo stike.

V tem šolskem letu sva skupaj z Matejem Peljhanom, ki je zaposlen tukaj kot klinični psiholog, vodila tečaj fotografije za gibalno prizadete, ki se danes zaključuje…

… tu se nama pridruži Matej Peljhan, šolski psiholog, ki je tudi sam odličen fotograf in znan po svetovno uspešni seriji fotografij Mali princ:

Naš center Cirius je zavod za gibalno ovirane mladostnike. Nekateri potrebujejo popolno pomoč druge osebe pri vseh dejavnostih. Glede na to, da fotografija zahteva le pritisk na gumb, sem razmišljal, da bi bila primerna za naše mladostnike. Z Juretom sva sestavila projekt, pridobili smo sponzorska sredstva, kupili nekaj opreme in začeli s fotografsko terapijo. Marsikdo ne more pritisniti na sprožilec s prstom, zato potrebuje prilagoditve, da to, na primer, naredi z usti. To so male inovacije, saj na novo povežemo že obstoječe stvari. Večkrat je v fotoaparat potrebno naložiti tudi prilagojen program.

… s tem osmišljate in dvigujete kvaliteto njihovih življenj.  

Poleg tega, da osmišljamo življenja teh mladostnikov, jih naredimo tudi opravilno sposobne. Poskušamo ugotoviti, kaj bi kdo potreboval glede na njegovo motorično omejenost in kaj mu je vsebinsko najbližje. Kot primer deček z najtežjo obliko mišične distrofije je postal samostojen, zmore fotografirati izdelke za kakšen katalog. Bil je uraden fotograf ob obisku Vlaste Nussdorfer in Tine Maze, ki sta nedavno obiskali naš center. Imel je občutek, da je naredil nekaj pomembnega, pa ne samo to, rezultat njegovega dela so mediji objavili kot ilustracijo prispevka o obisku.

Kaj je pravzaprav fototerapija? nadaljujeva z Juretom

Fototerapija je diagnosticiranje in zdravljenje s fotografijo. V ZDA, Avstraliji in v Skandinavskih deželah jo uporabljajo že petdeset let.  Psihoterapevti, ki običajno niso fotografi, uporabljajo fotografije družinskih članov pacienta in z njihovo pomočjo ustvarjajo anamnezo odnosov v družini.

Pri nas je drugačna situacija, združujemo psihologijo, pedagogiko, socialno delo in fotografijo. Radi bi ustvarili močno jedro, kjer se bo pedagoško-terapevtski poklic združeval z ljubeznijo do fotografiranja. Iz prakse ustvarjamo teorijo, saj kot rečeno, je v svetu skoraj ni. Pristop, ki smo ga razvili je enak za vse ranljive skupine, prilagodimo ga le različnim področjem (vedenjsko motene osebe, osebe z motoričnimi in psihičnimi težavami). Uporabiti jo je mogoče tudi v domovih za upokojence, kjer bi bil lahko način izražanja in zapolnjevanja časa, pravtako v vrtcih za otroke s posebnimi potrebami, vedenjsko motenimi, hiperaktivnimi ipd. Na ta način iz leta v leto živim svoje poslanstvo, vsako leto bolj. Verjamem, da bomo s skupnimi močmi dosegli, da se bo ta oblika dela institucionalizirala.

Kaj razvijamo s fotografijo, kaj nam daje? 

Fotografija daje veliko: Gremo v naravo, smo fizično aktivni, jo doživljamo, razvijamo občutek dojemanja sveta, ki nas obdaja, občutek za detajle in odnose med detajli. Intuitivno stalno opazujemo, a s fotografijo občutek in dojemanje okolice izostrimo. S povečano senzibilnostjo do okolja, dogodke prej in bolj zavestno opazimo.

Vsaka fotografija ima pomen vizualnega izražanja in komunikacije. Vizualni izraz ima več prednosti kot besedni ali pisni, pridobil jih je predvsem z razvojem tehnologije. Digitalna nam omogoča, da skoraj isto sekundo, ko smo izdelek izdelali, ga tudi pogledamo in po želji pošljemo naprej ter takoj stopimo v nek socialni stik oziroma medsebojni odnos.

Razvijamo občutek za naravo. Tudi za sočloveka, za zavedanje dogajanja okoli nas?

Da. Izgubljamo predsodke, bolj smo odprti, tudi za drugačnost, ker jo znamo vizualno sprejeti  in prikazati. Poslanstvo fotografov je ravno v tem, da pokažamo drugačen svet. Osveščamo in informiramo ljudi o drugačnosti in s tem izgubljamo ogromno predsodkov, ker so nam stvari bolj znane, bolj dojemljive, vizualno bolj oprijemljive.

..če to naveževa na vas. Na ta način pokažete tudi sebe? 

Da, preko fotografij izražam svoj pogled na svet, svoja stališča in čustva.

Vaš hobi prerašča v delo. Želja vsakega je, da bi mu to uspelo.

Po študiju se večina kolegov ni zaposlila v svojem poklicu. Sam sem se zaposlil v očetovem podjetju in ga po njegovi smrti tudi prevzel. Zaenkrat se preživljam še s tem, moja ljubezen pa je fotografija. Pri delu z ranljivimi skupinami zares uživam. Osmišlja mi življenje, ker ga sam osmišljam drugim. Ranljive skupine so mnogokrat potisnjene na rob, nimajo enakopravnih možnosti vključevanja v družbo. V tem vidim svoje ogromno poslanstvo.

V nekaj letih ste prišli do življenjskega poslanstva. Niste vedeli, kam vas pelje pot. Kaj vas je gnalo, da ste se učili in prišli do mojstrstva?

Pri 45tih sem prvič vzel v roke fotoaparat. Nikoli prej nisem imel veselja, bil sem pa navdušen filmofil. Filmsko umetnost spremljam od otroštva. Včlanil sem se v foto klub Svit v Celju in se začel izobraževati. Učimo se drug od drugega, včeraj sem bil npr. na predavanju modnega fotografa.

Formo se moramo naučiti, bistvo pa je vsebina, tisto, kar sporočamo s svojo fotografijo. Je kombinacija impresije in ekspresije, z njo ustavimo čas in shranimo trenutke. Fotografija je enkratna, je orodje vizualnega izražanja, vedno ujamemo enkraten, neponovljiv trenutek. Pravzaprav so me gnali doživljaji. Zadnja štiri leta pa jo vidim kot terapevtsko vrednost.

Če najdemo pravo stvar v življenju, samomotivacija ni več problem. Kako je s tem pri vas?

V življenju sem poskušal različne stvari, a nikoli nisem bil tako vztrajen. Fotografija me je popolnoma prevzela, posvetim ji vsaj uro ali dve na dan. Ne mine dan, da ne bi nekaj naredil v zvezi z njo, pregledal nekaj fotografij, se učil ali poučeval. Vedno sem si želel opravljati svoj pedagoški poklic in se poskušal izraziti, s fotografijo mi zdaj to v celoti uspeva.

Če bi vsak človek našel pravo stvar in jo usmeril v delo..

… bi bil srečen, ker bi se udejanjal, ker bi si s svojo aktivnostjo osmislil dan. Vsak človek ima svoje področje, da se osmisli, le vztrajati mora in ga najti. Jaz vem, da nekaj pustim za seboj, da bo nekdo to pogledal, da sem sprožil njegovo razmišljanje o fotografiji. Tu vidim velik smisel, vzpodbuditi neko reakcijo.

Govorila sva kako uporabna je fotografija za terapijo, kaj pa za samozavest?

Pri fotografiji dobimo samopotrditveno informacijo v zelo kratkem času, kar zelo poveča samozavest. V fazi učenja informacija sloni tudi na tem, kako narediti bolje. Paziti moramo, da vsakemu pustimo svoj izraz. Pohvala vedno znova deluje na samozavest, ne glede na to koliko časa se ukvarjamo z neko dejavnostjo. Lahko si samo predstavljamo, kako je to učinkovalo na otroke v centru, ko so privabili Tino Maze in jo fotografirali. Večje samopotrditve v tistem trenutku za gibalno omejenega človeka ne more biti. To so neponovljivi trenutki.

S kolegom Izidorjem Gašperlinom sta konec lanskega leta začela sodelovati na projektu Photo S&S. Izvajate fototečaje na terenu, tudi v tujini. Je tudi ta projekt terapevtsko usmerjen?

Tudi on je terapevt, kar nama omogoča drugačen pristop od drugih, ki tudi organizirajo fotografske tečaje. V skupini, s katero gremo na teren, razvijamo pripadnost, skušava jo socialno in čustveno povezati. Prav zaradi pripadnosti sva vpeljala mentorstvo, spletne tečaje, enodnevne tečaje. To nam omogoča, da smo stalno v stiku. Poudarek pa je seveda predvsem na tem, da se nekaj naučimo, da vsak nekaj odnese.

Skupaj sva oživila tudi Fotoklepetalnico v Nedelu. Želiva popularizirati fotografijo, jo narediti bolj zanimivo.

Poznate občutke, poznate tudi pot. Kaj bi rekli ljudem, kako lahko srečajo svoje srce?

Iz lastne izkušnje bom rekel, nikoli ni prepozno, da začnemo hoditi samouresničitveno pot. Socializacija se začne v družini, v vrtcu, v fazi vzgoje. Takrat je pomembno, kako nas usmerjajo drugi. Otrok pri šestih letih kaže osnovne interese, če ga ne usmerjamo pravilno, se pot zakrije. Kasneje, ko se ukaluplja v sistem izobraževanja, pa sploh izgine. To so trenutki, ko lahko otroka usmerimo na samopotrditveno pot, ki ga bo vodila skozi življenje. Starši vpisujemo otroke k različnim aktivnostim, malo stvari pa počnemo skupaj. Fotografija nudi to možnost. Družina gre skupaj v naravo, poslika, zvečer pa doma naredi fotoknjigo. To staršem omogoča, da pri otroku ugotovijo, koliko je vizualno nadarjen.

Za tem pride faza samovzgoje, ki traja celo življenje. Pomembna je vztrajnost, da se ne ustavljamo, saj končnega cilja ni. Je le pot. Z delavnostjo in različnimi aktivnostmi moramo slediti etapnim ciljem. Zelo pomembna je tudi podpora ljudi okoli nas, družine in prijateljev.

Ko začnemo hoditi v neko smer, ne vemo, kaj nas čaka in tudi ne, kaj lahko dosežemo. Včasih strah premaga negotovost in odnehamo. Rekli ste etapni cilji, kaj ste s tem mislili?

S tem sem mislil projekt. Človek mora biti odprt v odnosih, za priložnosti in izzive, ker ne ve, kam ga vodi pot. Zdaj z Anito Zelić in Matejem Peljhan skupaj delujemo v Zavodu za fotografsko terapijo in hodimo pomembno skupno pot. Vodimo vseslovenski projekt, ki bo prispeval k izobraževalni vsebini Slovenije. Naš cilj je, da bi izobraževali terapevte, ki so že socialno izobraženi, da bodo lahko v svojih inštitucijah opravljali fototerapevtska izobraževanja.

In vaš fotografski cilj?
Želel bi ohraniti neizmeren užitek pri fotografiranju in opazovanju posnetega, zabeležene trenutke deliti z ostalimi ljudmi in prenašati svoje znanje nanje. Fotografija je neskončna, neponovljiva zgodba.

Alenka Zdešar, Galerija življenja