Smernik številka 14 – november 2013

Alenka Zdešar

V družbi z nepogrešljivimi umetniki….

Vsak od nas ima v sebi vsaj eno umetnost, vsaj eno lučko, ki žari in največji zločin nad sabo je, če je ne odkrijemo in ne delimo z drugimi. Da postanemo umetnik, je potreben le razmislek, kako opravljamo svoje delo in preprosta odločitev, da nekaj spremenimo.

Umetniki so nepogrešljivi, ker:

• V delo vključujejo sebe v celoti, znanje, dušo in osebno moč. Da bi v popolnosti izkoristili svoje sposobnosti, raziskujejo več področij, ne nehajo se učiti, sposobni so povezati še nepovezano, vedno imajo pri roki zanimive rešitve. Iskrivost njihovih logičnih, smiselnih odgovorov kdaj preseneti še tako čuječega sogovornika.
• Umetniki postanejo, ker so, kar so in kar počnejo. Ne potrebujejo življenjepisa, brez tega lahko dobijo vrhunske službe, za katere bi drugi ubijali. Oni imajo zamisli, delo, ki predstavlja njihov življenjepis, imajo prebliske in pogum za ustvarjanje vrednosti. To so ljudje z duhovnim kapitalom, imajo vizijo in vrednote, povezujejo se, ker vedo, da sami ne bodo daleč prišli.

• Delajo za drobne trenutke sreče. Prisegajo na ustvarjalno svobodo, na življenje brez enolično začrtane poti, ker so le tako sposobni večino situacij spremeniti v dogodke za pomnenje. Uživajo v majhnih stvareh, to jim daje moč. Zapišejo si drobne misli, kajti vsaka velika ideja se začne z majhnim prebliskom.

• V delo vnašajo strast, pristnost, igrivost, človeškost, povezanost, pobudo in iz njih črpajo občutek, da obstajajo. Iščejo poti, da bi nekaj uresničili, darovali, s svojim čustvenim delom spreminjajo ljudi in sebe. So nevidni stebri vsake uspešne organizacije in zato nepogrešljivi.
• Verjamejo, da je življenje vredno spremeniti v raziskovalno pustolovščino, da le na ta način postane polno in zabavno, bogato znanj in spoznanj, razumevanja človeka in sveta in bo le tako izpolnilo željo »imeti se dobro in biti srečen«.

• Zavedajo se, da smo na planetu zemlja in ne v nebesih, da ni življenja brez bolečine, da so take tudi poti do sreče, da je tukaj sila težnosti, ki jo moramo stalno  premagovati. Znajo uporabiti silo za rast, to je pogum, s katero se uprejo sili težnosti, ki jih vleče k tlom, v mirovanje.

• Vidijo lepoto. Prihrani jim veliko energije za delo, saj opazovanje lepote predstavlja najmanj vložka za največ učinka. To privede do funkcionalnejše izrabe energije in hkrati omogoča tudi boljši izkoristek potencialov iz okolja. Ko imamo osnovne potrebe za preživetje zadovoljene, ni hujše žeje in lakote, kot je žeja po pravi lepoti in kvaliteti.
• Zaščitni znak umetnikov je, da se ne pustijo motiti z ničemer drugim, kot z delom. Med to sodi tudi internetna abstinenca. Le tako ostajajo osredotočeni, se znajo izogniti diktaturi uma ali sprejemanja odločitev zgolj na osnovi občutkov in trenutnih čustvenih stanj. Postavijo rok za oddajo njihove umetnosti in se ga držijo.
• Vsaka stvar jim je potencialno zanimiva, predstavlja jim mala odkritja, nianse človeškega delovanja. Radovednost je za njih naravno stanje, imajo nenasitno željo po spoznavanju življenja in nenehnem učenju, vse jim diši in vse si upajo poskusiti.
• Poklanjajo darove, kajti prava sreča je dajati drugemu. Narediti korist zase ni težko, svoj prostor hitro zapolnimo. Če želimo razviti zdrav egoizem, imeti to čast, da ljudje želijo vzeti, moramo dajati.
• So pretočni, odgovore iščejo v naravi in v svojem telesu. Prepričani so, da človek ničesar ne more ustvariti bolj smiselno, kot to naredi narava. Oddajajo močan energetski tok, ki ga občutimo, ko smo v njihovi bližini.
• Ne bojijo se preizkušati. Znanje nenehno in vztrajno preverjajo v praksi in so se pripravljeni učiti iz napak. Ne hranijo strahu in zaskrbljenosti, spoprijateljijo se z njima, ju sprejmejo kot normalno okoliščino in ne dovolijo, da bi se nebrzdano postavila med njih in njihovo delo.
• Nenehno ostrijo zaznavanje, naučijo se dobro poslušati in opazovati, na ta način ogromno izvedo.
• Nenehno odpošiljajo svoja znanja, storitve, izdelke, skrbijo za pretok znanja, da si ljudje lahko z njim pomagajo. Delijo in učijo, ko je učenec pripravljen, na njegov način in z njegovo hitrostjo. Uživajo, ko pritisnejo na prave gumbe v srcih ljudi in zbudijo speče potenciale ter s tem sprožijo njihov razvoj. Ob tem se sprosti ogromno energije, ki jo lahko uporabijo za rast, saj obrambe ne potrebujejo.
• Priznavajo in spoštujejo povezanost in prepletenost vseh stvarmi in pojavov, kar pomeni, da imajo sistemsko razmišljanje. Delujejo iz središča, iz pozicije telesa, uma in čustev, dodajajo kreativnost, vztrajnost in vedno poiščejo podporo okolja. Razvijajo ravnovesje med znanostjo in umetnostjo, razumom in domišljijo, mišljenjem z obema možganskima polovicama. Vedo, da je točka brez energije znak, da jo je nekje drugje preveč, da slepa pega v znanju nekoga pomeni, da ga ima na drugem področju ogromno, verjetno koristnega za družbo in to cenijo.
• Pomemben jim je odnos do lastnega telesa. Skrbijo za spretnost in vzdržljivost telesa ter pokončne drže, da jim njegova teža ne predstavlja vsakodnevno breme, pač pa orodje za premagovanje izzivov. Prizadevajo si vnesti ritem, rednost v svoje aktivnosti, da postane gibanje navada in telo lahko nabere dovolj veliko zalogo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti. Uživati v lenobi je prijetno samo takrat, ko smo si jo zaslužili.
• Zavedajo se, da lepa beseda lepo mesto najde, da so medčloveški odnosi kot elektrika, plus ali minus, so sprejemanje ali zavračanje. Izostrijo svojo senzibilnost in po jungovsko razumejo, da je srečanje dveh osebnosti kot stik dveh kemičnih snovi. Če pride do reakcije, že v istem trenutku teče energija na atomski ravni in sta oba spremenjena. Če se uskladita, gresta lahko skupaj naprej, skupaj rasteta in se izboljšujeta.

• Pilijo govorniške veščine, kajti jezik je ogledalo, je filozofija celega naroda, je izročilo, modrost, ki vpliva na razvoj vsakega posameznika. Z dobrimi retoričnimi sposobnostmi so lahko most, medij med različnimi kulturami in ljudmi, saj znajo uskladiti kontraste.
• Imajo neko notranje razumevanje sveta. Preprosto vedo, da bodo dobri in srečni ljudje le, če bodo sledili svojemu srcu in sanjam. Ne odrečejo se jim za nobeno ceno. Vedo tudi, da na poti navzgor ne smejo pozabiti na tiste, ki jim pri tem pomagajo, ker brez pristne komunikacije ne bodo pripravljeni na deljenje svoje umetnosti.

In zakaj bi uspelo samo nekaterim? Vsi imamo pogoje, da se uresničimo in postanemo junak svojega časa.
Alenka Zdešar, Galerija življenja