Smernik številka 2 – september 2012

Uvod – Izmislimo si svoj poklic

Lucija Ćirović – intervju

Mentor, trener, vodič, prijatelj – oseba, ki v nas vidi več kot sami

Odkrivamo dobro zgodbo

 

IZMISLIMO SI SVOJ POKLIC

Ljudje smo velikokrat kot krogec, ki se poskuša stlačiti v odprtino v obliki kvadrata. Ne gre in ne gre, vedno znova se zataknemo.

Pred vami je druga številka Smernika. Posvečena je osebi, ki zna s svojim izjemnim pripovedovalskim talentom slikovito in duhovito opisati še tako preprosto stvar. Ima sposobnost, da podaja vsebino z izjemno lahkoto. Ko zremo v nežen, čuten, prav nič »fatast« obraz, pozabimo, da na svetu obstajajo problemi.

Upam, da vas bo naslednji intervju spodbudil k misli, kako velika škoda je, če ne vztrajamo in poiščemo veselje ter užitek v vsem kar počnemo, če ne poiščemo lastne izrazne poti in si svoj poklic, če je treba, izmislimo. Danes obstaja vrsta poklicev, ki jih še pred desetimi leti ni bilo.

V dveh kratkih prispevkih, ki sledita intervjuju in se nanj navezujeta, razmišljamo o pomenu mentorja za posameznikov razvoj in o človeški družbi, ki prehaja v peto fazo razvoja, o družbi sanj, v kateri brez dobre zgodbe ne bo uspeha. Zgodbe postajajo glavno trženjsko orodje vsake uspešne organizacije ali posameznika.

Alenka Zdešar

Lucija Ćirović


»A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.«
(Tone Pavček)

 

Lucija Ćirović, po srednji šoli oblikovalka, po fakulteti vzgojiteljica predšolskih otrok, po statusu Ministrstva za kulturo igralka in samostojna kulturna delavka, po ekonomskem statusu pedagoginja in stand up komičarka, po srcu trenerka otrok in pripovedovalka zgodb.

Pred dobrimi desetimi leti si je z vlogo snažilke v seriji TV dober dan nepričakovano izpolnila željo, da bi bila enkrat klovn in odgovorila na vprašanje, kdaj bo postala zvezda, na katerega je vrsto let igrivo odgovarjala »I’ll be soon«. Serija je potekala tri leta, Lucijina popularnost pa je že po treh mesecih presegla vsa pričakovanja in Slovenija je spoznala Fato. Mi vam predstavljamo Lucijo.

Kdo je Lucija Ćirović ?
Prav vprašanje Kdo sem jaz? je bilo izhodišče za moj prvi stand up nastop, prvi avtobiografski nastop. Lucija je človek, ki se mu zdi, da z življenjem zamuja vsaj za pet let. Bila sem priden otrok, kamor so me postavili sem pridno sedela in delala, kar so rekli. Danes vem, da sem se tlačila v obliko, ki se je zdela pravilna drugim, nisem si upala postaviti se zase in slediti notranjim vzgibom. Imela sem izjemno srečo, da sem v življenju srečala vsaj dve osebi, ki sta prispevali, da sem danes človek, ki ga njegovo delo izpolnjuje. Prva je bila Vesna Horžen, ki je vodila gledališko skupino v Ribnici. Drugi je prijatelj Boštjan Štorman. Spoznala sva se v GILŠ-u (Gledališka in lutkovna šola) in skupaj ustanovila gledališče za otroke »Gledališče iz desnega žepka«.
Kakšna je bila vaša pot?
V šestem razredu osnovne šole v Ribnici me je prešinilo, da bi se vpisala v gledališki krožek. Ker je skupina v približno enaki postavi delovala že nekaj let, me niso sprejeli, češ, kaj bom tam delala, ko oni že veliko znajo. Bila sem zelo ubogljiva in ker so tako rekli, na igro nisem več pomislila.
Rada sem risala, zato sem po srednji oblikovni šoli poskušala narediti sprejemne izpite na likovni akademiji. Nisem bila uspešna. Naslednje leto sem še enkrat poskusila srečo na likovni akademiji, poleg tega še na arhitekturi. Neuspešno. Tretje leto sem na očetovo prigovarjanje poskusila še na likovno-pedagoški fakulteti.
Takrat je v moje življenje stopila Vesna. Vodila je gledališko skupino v Ribnici in pridružila sem se jim. Vedno sem točno prihajala na vaje in danes vem, da je to osnova dobrega dela in uspeha. Vesna je v meni videla potencial, po enem letu mi je dodelila vidnejšo vlogo v predstavi in hkrati pomagala, da sem v krajevni knjižnici začela z urami pravljic za otroke. Sledila je poletna gledališka šola v Tolminu in celoletna Gledališka in lutkovna šola (GILŠ) v Ljubljani, kjer sem srečala kopico znanih igralskih obrazov. Vse, kar sem naredila v gledališki šoli, je bilo prvič v mojem življenju prav, pred tem pa se je zdelo vse narobe. Ugotovila sem, da me igralstvo zanima.
Na sprejemnih izpitih na igralski akademiji sem bila skoraj brez predhodnih priprav sprejeta v drugi krog, zato sem se odločila, da naslednje leto resno poskusim. Pripravila sem smešne tekste, ker mi ustrezajo in z njimi dodobra nasmejala komisijo. Morala sem jih večkrat ponavljati, pa kljub temu nisem bila sprejeta. To so bili že moji deveti sprejemni izpiti. Prvič v življenju sem se postavila zase in poklicala na akademijo, da mi povedo, zakaj nisem bila uspešna, kaj bi morala narediti drugače. Nisem dobila odgovora. Prizadeta in razočarana sem sklenila, da ne bom igralka.
Stara sem bila 25 let in ker sem še vedno želela študirati, sem se vpisala na Pedagoško fakulteto v Kopru. Takrat me je znanka usmerila na avdicijo za neko TV serijo. Šla sem bolj iz radovednosti, brez pričakovanj. Bila je avdicija za Fato, vse je obrnila na glavo in življenje se je začelo.
Kaj vas je gnalo, če pravite, da ste bolj plaha oseba, da ste se postavili zase?
Rekla sem si: »Jaz to res hočem.« Vem, da pogosto kolebam, ker je preveč možnosti in me to bega. Ko pa vidim jasen cilj, potem naredim vse, tudi obidem pravila. Niso vsa pravila za vse dobra, zato vztrajam. Takrat obstaja le močna želja, ki me žene. Potisnem se prek meja za katere prvi trenutek mislim, da jih ne zmorem. Ljudje se moramo osvoboditi pridobljenih omejujočih vzorcev in ne razmišljati, kaj se nam lahko zgodi in ali to res zmoremo. Treba je samo narediti in čaka nas nagrada. Mene je v obliki vloge snažilke Fate.
Kaj dela Lucija Ćirović danes?
Kot mentor skrbim za gledališko skupino Dramštil iz Ribnice, kot pedagog pa vodim eno od otroških skupin v Dramski šoli Barice Blenkuš. Poleg tega so me pred dvema letoma k sodelovanju povabili ustvarjalci serije Moji, tvoji, najini; ker so bili v zasedbi štirje otroci in je bilo potrebno, da nekdo skrbi za njih, da znajo tekste, da so motivirani, sem postala trener otrok-igralcev. Trenutno skrbim tudi za skupino otrok, ki posojajo svoje glasove animiranim likom v novi mladinski izobraževalni seriji »Aktivatorji« na TV Slovenija (1. del bo na sporedu 5.10.). Nastopam kot stand up komičarka. Kot animatorka in sinhronizatorka lutk že peto sezono sodelujem pri seriji Ribič Pepe, skupaj z Boštjanom pa ustvarjava predstave v najinem lutkovno-igranem »Gledališču iz desnega žepka«.
Vajino gledališče je ostanek pedagoške izobrazbe?
Po Fati sem imela oprane možgane, nisem si upala delati nič drugega. Takrat je Boštjan predlagal, da ustanoviva gledališče. Rabim nekoga, ki vidi, da bom znala, ki vidi več od mene. Boštjan je videl. On je likovni pedagog, ima status scenografa, režiserja. Oba sva diplomirala s področja lutk in zato želela tudi z njimi delati. Zame so bili začetki težki, ker so vsi pričakovali Fato. Do sedaj je za nama že nekaj uspešnih predstav za otroke, zadnja je Gospa Pehtra. Za naslednje leto, ko bo jubilejno deseto leto »Gledališča iz desnega žepka«, pa že pripravljava novo. Sva zelo dobra prijatelja, pri delu se dobro ujameva, ko nama gre težko, sva drug drugemu najboljša podpora.
Kdaj je prišel stand up?
Stvari v življenju so vedno povezane, čeprav pogosto na prvi pogled ni videti. Začela sem sodelovati tudi v drugih projektih in gledališčih izven »Gledališča iz desnega žepka«. Gibalna predstava »Polna pest praznih rok« me je popeljala na gostovanje v Nemčijo. Med potjo smo se kratkočasili s poslušanjem avdio posnetka stand up nastopa Eddyja Murphyja, ki je nastal že davnega leta 1982. Bila sem navdušena nad slišanim, hkrati pa dojela, da bi to lahko počela tudi sama. Leta 2007 je prišlo vabilo za nastop na Festivalu Lent, kjer so prvič organizirali stand up oder. To je bil moj prvi avtobiografski projekt, črpala sem zgodbe iz življenja kot Lucija, ne Fata. Prvič se bila popolnoma jaz.
Kaj pomeni biti trener otrok-igralcev?
Trener otrok – igralcev prevzame igralsko in vzgojno vlogo, otroke usmerja, jih motivira, vodi, zbudi, če je treba, da naredijo kar vloga od njih zahteva. Vloga trenerja mi zelo ustreza, uživam, da za spremembo nisem izpostavljena.
Kaj je tisto kar vas osrečuje pri trenerstvu, kaj povzroča radost?
Veliko mi pomeni odnos, da se dobro razumemo, se dobro počutimo, smo kot družina … drugo pa, da otroku razložim, pokažem, kaj mora narediti in on naredi – to je neprecenljiva nagrada. Podobna je tudi vloga učitelja v DŠBB: motivirati otroke, da naredijo svojo vlogo, ko hočejo odnehati. Razložim, da se je treba še zelo potruditi, dopovem, da ni predstave brez vsakega posameznika, da je to skupinsko delo. Uživam, ko dajo od sebe največ, ker sem jim pokazala pot. Vsako leto se od njih kaj naučim. To je višek poslanstva mentorja, vodje.
Katera vloga od vseh vam je najbližja?
Naporno je biti ves čas duhovit, smešen, zato se počutim izpraznjena. Spreminjam se, iščem novo pot. Vloga trenerja otrok-igralcev mi je v veliki meri pisana na kožo. Poleg trenerstva sem zelo dobra pri pripovedovanju življenjskih zgodb, ki me tudi najbolj zanimajo. Najlažje nastopam avtobiografsko. To je kot kaže moja pot, postati pripovedovalka zgodb. Govoriti o življenjskih zgodbah, ki so del vsakega človeka, organizacije, kako je nekdo uspel in zakaj.
Kaj bi rekli ljudem, kaj naj naredijo, čemu naj bodo zvesti, da bodo uživali, da bodo izkoriščali svoje potenciale in talente, da bodo z veseljem delali?
Kaj naj naredijo? Kaj pa je veselje? Ko vidim to rožo in mi je bolje kot mi je bilo prej, ker v meni zbudi lepe občutke. Ko grem na sprehod, zapiha veter in prinese misel …
Tam naj začnejo. Izmislijo naj si svoj poklic!!!
Poiskati moramo nekaj kar nas povleče naprej. Kratkoročni cilji so pomembni, da si pomagamo in se nekam premaknemo, da ugotovimo, kaj nas veseli. Spontanost. Ne preslišati svojih intimnih želja, upati si biti drugačen, postati samosvoj.
                                                              Alenka Zdešar, vodja Galerije življenja
 

Mentor, trener, vodič, prijatelj – oseba, ki v nas vidi več kot sami


»Biti učitelj v pravem pomenu besede pomeni biti učenec. Poučevanje se začne takrat, ko se učitelji učite od učencev, se postavite na njihovo mesto in razumete, kaj razumejo in kako.«
(Sören Kierkegaard)

 

Mentorstvo je zmogljivo učno orodje za osebni razvoj in krepitev posameznikovih zmožnosti. Je učinkoviti način pomoči ljudem, da napredujejo na kateremkoli področju življenja. Gre za partnerstvo med dvema osebama, ki običajno delujeta na podobnem področju ali delita podobne izkušnje. Je koristen odnos, ki temelji na medsebojnem zaupanju in spoštovanju.
Mentorstvo je dandanes najpogosteje opredeljeno kot poklicni odnos, v katerem izkušena oseba (mentor) pomaga drugi (varovanec) v razvoju določenih spretnosti in znanja, ki bodo okrepila njeno profesionalno in osebno rast.

Mentor je vodič, ki lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomaga varovancu najti pravo smer v njegovem razvoju. Za proces mentorstva je temeljnega pomena prosto kroženje znanja. Mentor je tako tudi sam učenec, ki je s strani novih varovancev deležen novih znanj, pogledov in praktičnih pristopov k problemom. Dober mentor se zaveda, da je njegova naloga predvsem postavljati vprašanja in izzive, hkrati pa spodbujati, usmerjati in motivirati. Njegova dolžnost je, da deluje povezovalno, se osredotoči na varovančev celosten razvoj in mu prepušča večji del odgovornosti za doseganje ciljev.

Mentor omogoča varovancu raziskovanje novih idej v zaupnem in pozitivnem ozračju, višjo stopnjo samozavedanja, prevzem odgovornosti za svoje življenje in usmerjanje tega v smer, za katero se je odločil, namesto da bi ga prepustil naključju. Varovanec se lahko bolj osredotoči nase, na priložnosti in cilje, ki si jih je postavil.

Neformalno mentorstvo se dogaja zelo pogosto in je močna izkušnja. “Kemija” je zelo oseben občutek, je začetna povezava ali privlačnost med dvema posameznikoma, ki se lahko razvije v močno, čustveno vez. Ker je nestrukturirana in nepredvidljiva, je podlaga za neformalen mentorski odnos. Škoda je le, da je neformalno mentorstvo pogosto dostopno le peščici zaposlenih in da so njegove koristi omejene le na tiste, ki so sodelujejo v odnosu.

Formalno ali strukturirano mentorstvo dvigne mentorstvo na višjo stopnjo, razširi njegovo uporabnost in korporativno vrednost. Zgodi se “skladnost”, ko posamezniki za dosego skupnega cilja sodelujejo med seboj. V formalnem mentorstvu izkušenejša oseba vodi manj izkušeno osebo skozi strukturiran strokovno-razvojni program na skoraj enak način, kot učitelji olajšajo učenje učencu.

Neformalno in formalno mentorstvo se zelo razlikujeta v pristopih in rezultatih.

Neformalno mentorstvo:

    • cilji razmerja niso opredeljeni,
    • rezultati se ne merijo,
    • dostop je omejen in je lahko ekskluziven,
    • mentor in varovanec lahko izbereta drug drugega na podlagi osebne kemije,
    • mentorstvo traja dolgo časa, včasih celo življenje,
    • organizacija ima koristi posredno, saj je poudarek izključno na varovancu.

Formalno mentorstvo:

    • cilji so določeni od samega začetka s strani organizacije in zaposlenih varovancev,
    • rezultati se merijo,
    • dostop je odprt za vse, ki izpolnjujejo merila programa,
    • mentorji in varovanci so združeni na temelju skladnosti,
    • na voljo je usposabljanje in podpora mentorstva,
    • organizacija in zaposleni imajo neposredne koristi.
Barbara Žefran, Galerija življenja
 

Odkrivamo dobro zgodbo

“Kdor si upa, za trenutek izgubi zemljo pod nogami; kdor si ne upa, izgubi življenje.”

(Sören Kierkegaard)

Človeška družbena resničnost je stkana iz mnogih zgodb, iz dejanj, dosežkov, strahov, ljubezni, dobrote, sebičnosti, uresničenih sanj posameznikov in skupin. Neskončne zmožnosti in potenciali človeških bitij, njihove neustavljive želje po uresničitvi idej, iz dneva v dan ustvarjajo izjemne zgodbe. Te zgodbe vplivajo na razvoj organizacij, družbe, človeštva in ustvarjajo spet pogoje za nove zgodbe.

Zakaj je zgodba sploh potrebna?
… ker sodobna družba v ospredje več ne postavlja otipljive prednosti izdelkov in storitev, pač pa izpostavlja čustva in stališča posameznika, individualnost in kreativnost, ki jih izdelek oziroma storitev pomaga razviti in izraziti.

Kratek pregled zgodovine človeškega razvoja pokaže, kako se je družba in njene vrednote spreminjala ter prehaja več faz. Nomadska družba je zagotavljala zgolj negotovo preživetje. Ljudje, ki so bili lovci in nabiralci, so se selili zaradi odvisnosti od izkoriščanja divjih rastlin in živali. Kmetijska družba je že omogočala poljedeljstvo in udomačitev živali, ljudje so se naselili in si do neke mere zagotovili varnost z obdelovanjem zemlje in rejo živali. Industrijska revolucija je začela kmete spreminjati v delavce, rasla so mesta, razvila se je industrijska družba, ki je omogočala napredek in rast blaginje. Informacijska družba delavce seli v pisarne, ključni kapital je znanje in vednost. Ker je družba v veliki meri zadovoljila svoje gmotne potrebe, prihajajo v ospredje čustvene potrebe, vrednote in smisel početja, ki nas vodi v družbo sanj.

Kot smo rekli sta sedanjost in prihodnost obarvani z močno potrebo po zadovoljitvi čustvenih potreb, oblikovanju lastnega življenjskega sloga, izpolnitve življenjskega poslanstva in samouresničitvi, zato sodobna družba temelji na načelu »vodenja s čustvi« in opredelitve »poslanstva«. Ostale oblike družb ne izginjajo v celoti, še vedno potrebujemo materialne dobrine, vendar bomo posamezniki in organizacije morali svoje storitve in izdelke prilagoditi novim zahtevam, če bomo želeli biti uspešni. Npr. pridelovalci hrane morajo skupaj z pridelki in izdelki prodati tudi zgodbo o tem, pod kakšnimi pogoji so pridelki zrasli, na kakšni zemlji, o skrbi za okolje, o kakovosti življenja živali… Odjemalci poleg izdelka želimo več, nekaj kar nas čustveno privlači in obogati, želimo zgodbo, zato zadovoljevanje čustvenih potreb vse bolj določa naše nakupno obnašanje.
Ljudje iščemo veselje in smisel v delu od koder črpamo pozitivno naravnanost in srečo. Harvardski psiholog Shawn Achor je v svojih raziskavah ugotovil, da je srečen človek, ki uživa v svojem delu, za 37 odstotkov uspešnejši od sodelavca, ki svojega dela ne opravlja z veseljem in vsaj za tretjino bolj učinkovit. Človek, ki uživa v svojem delu, začne pisati dobro zgodbo brez, da bi se tega zavedal, ker odseva življenje kakršnega živi.
Zgodbe so odziv na človekovo iskanje smisla življenja, razumevanje samega sebe in sveta okoli sebe. So odgovor kako obogatiti dejstva z domišljijo, logiko z umetnostjo in ustvariti ravnotežje, ki nagovarja srca uslužbencev in odjemalcev.
Dobra zgodba mora zadovoljiti tri potrebe (povzeto po Rolf Jensen; Viharjenje srca):
  1. po identifikaciji – pokazati, da obstajamo in smo pomembni
  2. po usposabljanju – naučiti se, kako naj plovemo skozi življenje
  3. po smislu – dobiti odgovor na vprašanja o bistvu in začetku našega življenja
Alenka Zdešar, Galerija življenja