Smernik številka 5 – marec 2013
Uvod – Okusimo eksplozijo ustvarjalnosti
Toskanci – virtualna razstava in interpretacija pesmi
Ustvarjanje je prisotnost v trenutku, je odgovor na to, kdo sem
OKUSIMO EKSPLOZIJO USTVARJALNOSTI
Človekovo ustvarjanje je kot galerija življenja, ki predstavlja človeka v vseh dimenzijah njegovega delovanja. Najlažje smo ustvarjalni na področjih, kjer so naše naravne, prirojene inteligence najbolj razvite. Surovine ustvarjalnosti so naša razmišljanja, raziskovanja in znanja, ki jih zbiramo celo življenje in jih med seboj na novo povežemo. Ohraniti odprt um, radovednost otroka, spodbujati bujno domišljijo in si svet, bolj kot v besedah, predstavljati v slikah, je po Einsteinu skrivnost ustvarjalnosti.
Rodnost se v razvitih državah zmanjšuje. Leta 2030 bo četrtina Slovencev stara 65 let in več. Zaradi tehnološkega napredka mnogo poklicev ne bomo več potrebovali, zato je naša najpomembnejša naloga razvoj miselnega kapitala. Možgani so verjetno edina stvar, ki jih s pomočjo tehnologije ne bomo mogli množično izdelovati. Stalno treniranje ustvarjalnega uma izboljšuje mentalne zmogljivosti, nas pomlajuje in ohranja zdrave.
Uspešni delodajalci namenijo tudi četrtino delovnega časa svobodnemu ustvarjanju zaposlenih. Ugotovili so, da je, poleg tekočega učinkovitega poslovanja, dobro počutje zaposlenih in iskanje znanja izven delovnih področij, največji vir novih idej in prihodkov. Zavedajo se, da ustvarjalnost povezuje ljudi in ima razkošje obrazov. Zavestno izkoriščajo celovitost človekovega delovanja in spodbujajo njegove inovativne sposobnosti ter s tem ustvarjajo nove, drugačne načine razumevanja sveta. Zaposlujejo trenerje, da bi pomagali svojim kadrom in se tako vse bolj usmerjajo k človeku in manj k profitu.
Današnjo zgodbo so spisali izjemni posamezniki. Združila jih je želja po umetniškem ustvarjanju. So odgovor na vprašanje, kako se v primernem okolju ustvarjalnost, ta občutljiva dama, razcveti in izbruhne v mnogih izraznih oblikah. Potrjujejo v uvodnih stavkih navedena razmišljanja in ugotovitve ter dokazujejo, da inspiracija življenja pride skozi povezanost z naravo. Zbudi željo ujeti trenutek na platno, v fotografijo, ubesediti občutke in čustva v rimi, glasbi in petju ter pričujočem pisanju in video ustvarjanju.
V prvem delu predstavljamo ustvarjalce toskanskega večera, s katerim so otvorili razstavo Svetloba in barve Toskane in je bil navdih za današnjo številko Smernika. Drugi del so življenjske resnice in modrosti o tem, kakšne odgovore nam prinese ustvarjanje.
Vzemite si čas, preberite in oglejte si do konca. Vredno je.
Alenka Zdešar
Zgodilo se je v maju leta 2012, ko jih je Toskana, s svojimi prvinskimi efekti narave, povabila k ustvarjanju. Odpravili so se v deželo, zibelko znanja in umetnosti, ki je svetu dala najbolj vsestranskega ustvarjalca vseh časov, Leonarda da Vincija. Želeli so izživeti svojo kreativno slo s čopičem, svinčnikom in fotoaparatom v roki. Marca 2013 so se opogumili in svoje ustvarjanje postavili na ogled. Barvitost njihovih življenj, znanj in izkušenj se izraža v njihovih stvaritvah in zrcali značaj posameznika.
Janez Praprotnik, sicer edini akademski slikar v skupini, je potovanje skupine v Toskano ohranil z izborom fotografij. V fotografijah skuša poudariti odnose med svetlobo in načeli kompozicije ter elementi motivov. Bolj dosledno, ne glede na vsebino, se s tem ukvarja pri slikanju. Likovno se je najlažje izražal že kot otrok. Prve poskuse ustvarjanja je naredil v srednji šoli, kasneje nadaljeval na Pedagoški akademiji in ALU.
Živa Agrež je kot bivša radijska in časopisna novinarka vešče opravila z vlogo povezovalke toskanskega večera. Vse življenje že ustvarja; v preteklosti je pisala prozo in poezijo, po upokojitvi se je posvetila slikarstvu. Od leta 2004 slika pod mentorstvom akademskih slikarjev. Čuti polno povezanost s slikanjem, želi ohraniti trenutek, predvsem jo navdihuje svetloba, ki jo pričara dan in jo skuša prenesti na platno.
Eda Černelč je upokojena profesorica tujih jezikov. Že vse življenje jo privlačijo čopiči in barve. Obiskovala je likovne delavnice različnih akademskih slikarjev, intenzivno pa se je temu hobiju posvetila po upokojitvi. Loteva se različnih tehnik: akril, kolaž, risba, akvarel … Pomembne so ji tako svetloba in tema kot barve in kompozicija, a figura ji je najpomembnejša. Slike brez figur se redko loti, pojavijo se tudi v pokrajinskih motivih.
Tanja Fürst, upokojena ekonomistka, ki je večino svoje kariere preživela v poslovnih vodah, likovno ustvarja od leta 2006. Prvo slikarsko znanje je pridobila z reproduciranjem slik starih mojstrov in se nato, zaradi želje po znanju in likovnem razvoju, začela izobraževati na tečajih in delavnicah različnih inštitucij. Zelo študiozno se poglablja v zakonitosti slikarske tehnike in najraje slika figuro ter portret.
Ana Krajnc je upokojena profesorica Filozofske fakultete in soustanoviteljica mreže Univerz za tretje življenjsko obdobje Slovenije. Prve akvarele in risbe je napravila v študentskih letih. V slikarstvo je vstopila leta 2000. Ves čas obiskuje likovne delavnice različnih akademskih slikarjev. Glavni motiv njenega ustvarjanja je realistična pokrajina z navdihom osebnega doživetja svetlobe in barv odprtega prostora.
Žani Sket je upokojena dokumentalistka Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti. Risanje jo je prvič pritegnilo pred tridesetimi leti, vendar ga je zaradi pomanjkanja časa opustila. Pod strokovnim mentorstvom se je z risanjem resneje začela ukvarjati leta 2009, kasneje tudi s slikanjem, a se je vrnila k risanju. Z barvnimi svinčniki in markerji riše predvsem rastlinsko-botanične motive.
Veronika Židanek, upokojena direktorica, je začela slikati tri leta pred upokojitvijo in se od takrat izobražuje na delavnicah različnih akademskih slikarjev. Zanima jo sodobna umetnost in barve, kar se odraža v njenih stvaritvah. Veronika ima poleg slikarskega tudi pevski in glasbeni talent. Redno se izobražuje tudi na področju petja in igranja kitare.
Dušan Sket je upokojeni profesor Medicinske fakultete. Pesnikovati je začel po upokojitvi. Pesmi, ki jih je leta 2010 izdal v zbirki Pospravljanja govorijo o spominih, resničnih doživetjih, vtisih sedanjosti in slutnjah prihodnosti. Med sprehodom po ulicah mesteca Pienza v Toskani je nastala pesem Via della Pittura (slikarska ulica), posvečena skupini likovnih ustvarjalcev. Slikarska ulica, ožarjena z barvami in svetlobo pokrajine, dobi ime kot odrešitev stopnjujočih čustev in vznemirjenja ob opazovanju resničnih imen ulic. Veronika Židanek je poskrbela, da je Petra Trtnik pesem uglasbila in jo je s kitaro v roki na toskanskem večeru tudi zapela.
Dela, ki so nastala v zadnjih majskih dneh v Toskani ali kasneje na podlagi posnetkov in spominov, si lahko ogledate do 29. marca 2013 v kavarni Veronika v Kamniku. Tukaj si oglejte virtualno razstavo:
Prisluhnite dvem pesmim iz zbirke Pospravljanja v interpretaciji gledališke igralke Barbare Žefran:
Ustvarjanje je prisotnost v trenutku, je odgovor na to,
kdo sem
Ustvarjati pomeni tipati v neznano in raziskovati meje lastnih sposobnosti
Že Abraham Maslow je v svoji teoriji potreb ugotovil, da je samouresničevanje ena od primarnih psihosocialnih potreb vsakega človeka, da postane nekaj, kar še ni bil. Je največja možna sreča, človeku daje brezmejno energijo, ker v tem, kar počne, uživa. V ustvarjanje nas žene radovednost, ki ni samo temeljna potreba, lahko bi ji rekli kar biološka nuja. Večina od nas ne odkrije česa novega, a je zadovoljujoče že spoznanje, kaj zmoremo. Krepi se naša samopodoba in nezavedno se poveča samozavest. Pri ustvarjanju gre tudi za utišanje védenja, prepuščanje niču, miru, stanju brez ambicij.
Srečni ljudje so bolj zdravi
Dokazano je, da kreativna dejavnost zelo zmanjšuje stres, ki smo mu vsakodnevno izpostavljeni. Zdravje je psiha in telo in je po mnogih raziskavah močno povezano s srečo. Pri ustvarjanju se intenzivirajo miselni procesi, ki se z realizacijo sproščajo do popolne sproščenosti, miru in pozabe, kar je osrečujoče. Sproščeni ljudje pa so bolj zdravi. Ustvarjalna svoboda daje neprecenljiv občutek osebne svobode, osmišlja in izpolnjuje, nas prestavi v drug svet in deluje terapevtsko.
Ko ljudje ustvarjamo nam žarijo oči, ker odgovarjamo na vprašanje »kdo sem«
Ko ustvarjamo, izražamo to, kar smo. Zažarimo in v očeh se zasveti. Pomeni biti pri sebi, zliti se v eno s tistim, kar delamo, biti prisoten v trenutku in ga še bolj poglobljeno dojeti, se bolj približati bistvu tistega kar vidimo in doživljamo. To zlitje je nekaj najlepšega, da nam popoln občutek sreče. Res pa je tudi, čeprav dajemo sebe v izdelke, ki jih ustvarjamo, da ljudje vidijo v njih sebe, tisto, s čimer se lahko povežejo njihove izkušnje in znanje. Biti to, kar smo, pomeni sebe izražati tudi v vsakdanjih situacijah, npr. kako smo si domiselno zmanjšali nek napor, kako smo se odzvali na pogovor s prijateljem, kako uresničili svoje sanje pri izbiranju oblike in barve nekega kosa pohištva.
Ustvarjamo iz svoje intime, razgaljamo sebe in svoje najglobje občutke, brez utvar in iluzij. Manj se skrivamo. Sposobni smo bolj odprtih in pristnih medosebnih odnosov in lažje vzpostavimo harmonijo v sebi.
V življenju dobimo veliko priložnosti za ustvarjanje, razvoj in prepoznavanje svojih potencialov, a jih ne izkoristimo. Razlogi za spremembo so lahko različni
Sprememba, navdih za ustvarjanje, se lahko zgodi brez vidnejšega razloga. Nabere se veliko spominov, doživljanj, tematik, ki jih želimo izraziti. A v zgodovini umetnosti poznamo zelo veliko primerov, ko je bila bolezen vzrok za spremembo dejavnosti.
Okolje vsakemu človeku nudi nešteto možnosti za razvoj in ustvarjanje. Žal veliko ustvarjalnosti zamre v puberteti, le osredotočeni in vztrajni razvijejo svoje zmožnosti in z njimi izpolnijo življenje. Od otroštva smo izpostavljeni raznim vplivom, ki formirajo vzorce našega razmišljanja in lahko postanejo naš »zapor«, če dovolimo. Več možnosti imamo, da ostanemo zdravi, če te omejitve presežemo, se izrazimo in nismo nikoli osamljeni. Ustvarjamo lahko le, če uspešno prezremo omejitve in frustracije, če stres ne prekorači naše meje osebne stresne odpornosti, če je ne zatrejo socialni pritiski, omejene možnosti za življenje in pomanjkanje ugodnih čustev.
Bo »imeti« kdaj v resnici zamenjal »biti«?
Da bo »biti« zamenjal dosedanji »imeti«, ni izmišljotina Erika Fromma, ki je knjigo Biti ali imeti, na osnovi družbenih sprememb in novih paradigem nastajajoče družbe, ki jo je opazoval v Ameriki, napisal že pred 40 leti. Že lep slovenski pregovor pravi: Kaj grabiš, a boš s sabo vzel …? Zavedati se moramo, da resnično v lasti imamo le sebe, vse ostalo je fikcija. Žal pa ni izključena možnost, da bi se lahko mnogi ljudje ustrašili ustvarjalne svobode, ki jo zahteva in ponuja prihodnost in bodo zgrmeli v destrukcijo, uničenje vsega, kar se poraja.
Samorealizacija vodi v drugačen način razumevanja življenja, vpliva na osebne vrednote in vrednote družbe
Delovanje ni mogoče vedno zavestno usmerjati. Samouresničevanje je spontan, intuitiven proces uresničevanja osebnih slutenj, sanj, upoštevanja in obvladovanja življenjskih pogojev. Odvisno je od vrednot v družini, kulturi ali socialni skupnosti. Pri nas bi pomenilo spremembo osnovnih vrednot, vendar ta sprememba ne bo nastala sama od sebe, ker je v primerjavi s prejšnjimi vrednotami za ljudi prevelik preobrat. Sili na dan pod pritiski razvoja, potrebna sta tako delovanje, kot tudi širjenje lastnih obzorij in intenzivno razmišljanje o tem.
Področju, na katerem ustvarjamo, pripisujemo zagotovo večji pomen, več časa mu posvetimo, zato vpliva na osebne vrednote. Ustvarjanje pomaga opazovati svet brez motečega ega, če bi bili ljudje bolj polni drugih in ne sebe, bi lahko rekli: samorealizacija človeške vrste.
Kako zbuditi v sebi strast, željo nekaj ustvariti?
Da ne izgubimo sebe, si moramo vzeti več časa za ustvarjanje. Izoblikovali se bomo v boljše osebnosti in lažje bomo vstopali v izpolnjujoče medosebne odnose. Opazovati se moramo, kaj počnemo v trenutkih, ko najbolj uživamo, kajti takrat nam duša daje sporočila, kaj bomo počeli najbolje. Dovolj zgodaj moramo začeti, tudi zato, da telo in um še nista okrnjena. Za uživanje ni nikoli prekmalu. V sebi moramo poslušati otroka, instinkt, željo, da bi znali. Otrok se nauči govoriti s ponavljanjem, z neskončno vztrajnostjo in željo, da bi nekaj povedal. To velja tudi za odrasle, ni bližnjic. S ponavljanjem se razvijamo, vzljubimo in strastno ustvarjanje postane del nas.
Nekateri svoje darove odkrijejo zgodaj in svoje sposobnosti razvijajo ne glede na okoliščine, drugi potrebujejo spodbudo svojih bližnjih. Zelo pomembno je okolje in družba, ki ustvarjalnost omogoča in spodbuja. Ustvarjanje človeku polepša življenje in mu da možnost, da uporabi svojo inteligenco, da se še naprej razvija in ne nazaduje. Dejstvo pa je, da je to razkošje, ki si ga lahko privoščimo, ko so zadovoljene osnovne človeške potrebe, zato svoj notranji glas, ki žene kreativni duh, usmerimo v realni svet in mu dajmo svoj prispevek.
Dušan Sket nas na koncu s citatom iz Brechtove Beraške opere “Erst kommt das Fressen, dann kommt die Moral” opozori na žalostno dejstvo, ki je v današnji družbi zelo prisotno in močno zavira ustvarjalnost, na vsakodnevni boj za preživetje.
Na podlagi vtisov in razmišljanj udeležencev toskanskega večera zapisala Alenka Zdešar, Galerija življenja