Smernik številka 7 – april 2013

Mišo Pušnik

»Agresivnost je slab gospodar, lahko pa je dober služabnik, če nam jo uspe obrzdati, jo socializirati in kultivirati.«                            
dr. Andreja Pšeničny o medosebnih odnosih

Mišo Pušnik, po izobrazbi tehnik, po statusu mediator in trener mediatorjev, po srcu ustvarjalec vzorcev in oblik, po duši raziskovalec medosebnih odnosov, ki je v zadnjih letih našel čas za dolgoletno neizpolnjeno ljubezen, študij kulturne zgodovine.

V preteklosti so ga prijatelji in bližnji svarili, da ga bo iskrenost pokopala. Pred leti se je srečal z mediacijo, danes že šesto leto stopa po poti samorealizacije, čuti v sebi osrečujoč občutek zadovoljstva, da dela pravo stvar. Iz dneva v dan se bolj zaveda, kako izjemnega pomena je, kaj povemo, še bolj pa, kako. Verjame v pristno, iskreno komunikacijo, ki je osnova mediacije in izpolnjujočih medosebnih odnosov.

Najbolj uživa tam, kjer svoji ustvarjalni naravi lahko pusti prosto pot in daje sebe v svoje delo, kar ne občuti kot razdajajoče početje. Za sprostitev ustvarja nakit in vitraže, pred leti je iz vzorcev talnih oblog naredil umetnost, danes raziskuje umetnost medčloveških odnosov in medosebnega komuniciranja.

Popolnoma ste spremenili področje dela. Prej tehnično, danes humanistično, ukvarjate se z ljudmi in njihovimi odnosi. Kaj vas je pripeljalo do tega?
Pred približno šestimi leti sem bil osebno v zelo slabi situaciji. Umrla mi je mama, v službi smo imeli slabe odnose, bil sem v težkem finančnem položaju. Da se ne bi izpostavljal in prišel v konflikt, sem se umikal iz komunikacije. Nisem se zavzel za svoje pravice, ampak se prilagajal željam drugih. Do takrat sem vedno gledal na ljudi zelo zauplivo, že kar naivno. To me je drago stalo. Na ženino pobudo, ki je študirala psihoterapijo, sem v tistem obdobju tudi sam obiskal psihoterapevtko, začel delati na svoji podobi in sprožil proces, ko sem skoraj vsak dan kaj novega spoznal o sebi. Zdelo se mi je kot da sem odprl zlato žilo ali našel skriti zaklad. Spremenila se je vrednostna lestvica. Dojel sem, da je najbolj pomembno, da sem jaz zadovoljen s tem kar naredim, da se moja vrednost skriva v meni in da lahko s tem svoj položaj spremenim.

Marsikdo težko spozna, da se njegova vrednost skriva v njemu. Ujet v izčpavajoč ritem vsakdana, v slabe odnose se znajde v življenjski situaciji brez smisla. Zakaj menite je temu tako?
Razlogov je več, prvi razlog je vzgoja, naši starši so bili tako vzgojeni. Gre za povojno obdobje, starši so se bolj ukvarjali z izgradnjo domovine, kot z otroki. Drugi razlog je pomanjkanje ljubezni. To čutim in vidim v mnogih ljudeh. Otrok do tretjega leta potrebuje okoli sebe ljudi, ki mu izkazujejo ljubezen, takrat se napolni z občutkom vrednosti in ga kasneje ne išče več. Tisti, ki ga ne dobi, primajkljaja nikoli v celoti ne nadoknadi in vedno išče potrditev v ljudeh okoli sebe. Danes šele razumem, kaj se je dogajalo v meni, ko me je oče grdo pogledal. Zdelo se mi je, da je konec sveta. Naša generacija je precej zaznamovana s tem in kar je žalostno, te vzorce velikokrat prenašamo na svoje otroke. K sreči obstaja pot iz tega, tako, da svoje delovanje ozavestimo in ga počasi in vztrajno začnemo spreminjati.

Kako je prišla mediacija?
Kmalu za tem, ko sem spoznal psihoterapijo, sem na neki predstavitveni delavnici spoznal mediacijo. Imel sem predsodke pred neznanimi, nekonvencionalnimi in alternativnimi stvarmi. Tehnično, operativno usmerjenemu človeku, je bilo to nekaj neoprijemljivega. Ko sem spoznal, da bomo za trening igrali vloge, sem hotel prostor zapustiti. Bilo mi je naporno, kajti spoznanj o sebi še nisem vnesel v svoje življenje. Kljub vsemu sem vztrajal.

Zadržkom navkljub sem začutil, da mi je všeč, začel sem se zavedati, da je odkrita, transparentna komunikacija osnova tudi takrat, ko je treba karkoli popraviti. Želel sem razumeti sogovornika in tudi sam izraziti, kaj želim doseči v nekem trenutku. Ljudje smo socialna bitja in se želimo pogovarjati. Odločil sem se za usposabljanje.

Katero vrednoto ste začutili? Kaj vas je pritegnilo?
Pritegnilo me je to, da povemo vse na primeren način.  A bolj kot vrednoto sem na začetku čutil skrb, da bom zaradi svoje iskrenosti spet razočaran. Končno se mi je zdelo prav, da sem odkrit človek. Sogovornika razorožimo z prijaznostjo, odprtostjo in iskrenostjo, on oceni to kot moč in notranjo energijo in se bo tako tudi odzval. Živali imajo zelo dobro razvit čut, kako komunicirati z drugimi vrstami, da se razumejo. Odkar se ukvarjam z mediatorstvom, vem, da tudi ljudje lahko razvijemo tak subtilen način sporazumevanja. Sam sem se tako izostril, da me občutek skoraj ne izda več. Danes z veseljem povem, da je odkritost zelo močno orožje, da ni slabost. Dnevno dobivam potrditve v tem, ko mi ljudje zaupajo, mi verjamejo in prisluhnejo.

Da mi končno ni potrebna več nobena maska, me je zelo razbremenilo. Lahko sem jaz, ki imam rad pristno, transparentno komunikacijo. Vse lahko ilustriram s primerom: Vedno sem skrival jezo, ker so me tako naučili. Ne pokazati, da me je nekaj razjezilo, ne pokazati nobenega čustva. Ko sem ozavestil, da to deluje na okolico ignorantsko, kakor da mi je čisto vseeno, sem začel stvari spreminjati. Ljudje nismo junaki, če ne pokažemo nobenega čustva. Svojo podobo sem lupil kot čebulo. Na koncu je ostalo spoznanje, da si „biti pristen” želimo vsi, vendar se tega ne zavedamo in tudi tega ne, kako nas to ubija. Na nas pritiska neka teža, ki je v nas in ne v okolici. Šele danes vem, da je to ljubezen do sebe in drugih, ki pretvarja maske v ljudi.

Lahko bi rekli, da smo kot družba in strokovnjaki uspeli, če bi ljudi naučili, da bi se iskreno pogovarjali, nehali igrati pred sabo in drugimi. Šele, ko človek ozavesti kakšna oseba je, lahko začne rasti. Ljudje delujemo na osnovi domnev o tem, kako nas doživljajo drugi in se jim želimo prilagoditi. Če smo iskreni, opolnomočeni, se zavedamo kaj želimo doseči, kakšni so naši cilji, so odnosi veliko bolj odprti. Ne manipuliramo z ljudmi, transparentno vstopamo v komunikacijo, preverimo razumevanje. Po mnogo izvedenih mediacijah še bolj zanikam domnevo, da nas bo okolica zavrnila, če bomo povedali, kaj želimo.  

Kako ste postali trener? Kaj prinaša trenersko delo v vaše življenje?
Po osnovnem usposabljanju sem opravil še usposabljanje za družinskega mediatorja in bil zelo aktiven v Zavodu Rakmo, kje delujem še danes. Trenerstvo je prišlo po spletu dogodkov. Marko Iršič, ki je ustanovitelj Zavoda Rakmo, mi je predlagal, naj razmislim o tem, da bi svoje znanje prenašal na druge. Čeprav nisem imel pedagoških izkušenj, sem se odločil, da poskusim, saj sem na izzive že gledal drugače, ne več kot na prepreke, ki se jim moram izogibati. Sodeloval sem pri usposabljanju drugih skupin, delo je bilo zelo kreativno. Začel sem uživati. Doživljam ga kot sprostitev, ne kot delo. Zavedam se, da je to, kar rad in dobro počnem, nekaj dobrega. Skupek vsega nudi zadovoljstvo udeležencem in meni.

Celotnemu procesu so se pridružile tudi energije, v katere sem prej verjel z zadržkom. Energije, ki narekujejo, kako je prav. Čutim jih kot odprt um, dovzeten za nove poti. Če sem zadovoljen, pomeni, da lahko nadaljujem, če ne, se ustavim. Te občutke vedno poslušam, ker mi sporočajo prave stvari.

Naprej me ženejo ljudje, ki prihajajo na usposabljanja. Vsak je svoja zgodba, tega se nikoli ne naveličam. Spremljati njihove napredke je čudovito. Odprejo se jim nepredelena stvari, zaprti kanali. Ker je to varen prostor, lahko razmislijo, se soočijo in izkusijo proces. Pravzaprav so ves čas na mediaciji. Veseli me, ko vidim, s kakšnim zadovoljstvom hodijo na usposabljanja, preživijo enak proces kot medianti. V začetku so negotovi, počasi začnejo zaupati sebi, mene dojamejo kot nekoga, ki jim želi pomagati in to nas zelo združi.

Na mediacije pridejo ljudje, ki so že v sporu ali imajo problem, ki vodi v spor. Kako pa gre takrat?
To je spet poseben čar. Vsaka mediacija mi je nov izziv. V meni je pričakovanje, kakšen problem bosta udeleženca prinesla, s čim bomo delali, kako kreativne poti bomo ubirali, da bomo prišli do sprejemljive rešitve. Namen transformativne mediacije namreč je, da se spreminja kakovost interakcije med udeležencema iz destruktivne v konstruktivno in s tem posledično omogoča, da udeleženca razgradita konflikt in poiščeta rešitev, ki je sprejemljiva za oba. Občutek, da se distanciram od odgovornosti za vsebino, a vseeno aktivno vodim proces, je zelo dober. Kot mediator človek izostri komunikacijo, sliši, vidi in čuti, kje gresta udeleženca eden mimo drugega in kje jima lahko najbolj pomaga. Zame je čudovito, da jima lahko pomagam ozavestiti, kako različno interpretirata isto situacijo, da vidim, kje se lahko začnejo odpirati nove možnosti in perspektive. Mediacija je uspešna, če se stvari spremenijo in ne ostanejo na isti točki.

Rekli ste, da vam iskreno komuniciranje daje ustvarjalno svobodo. Kako se to občuti?
Mediacija me je pritegnila tudi zato, ker na toliko načinov lahko izrazim sebe. To spoznanje je  zame osvoboditev, ker se mi je naenkrat odprl nov svet. Ljudje delujemo na en določen način in niti ne pomislimo, da bi kaj spremenili. Jaz jim pri tem lahko pomagam.

Precej delam na področju prepoznavanja mediacije in pomena komunikacije. Mediacija je dobra, ko je konflikt že nastal. Preventivno pa je pomembno še marsikaj, predvsem poslušanje. Želim organizirati seminarje uporabe mediacijskih veščin in ljudem ponuditi vsebine, ki bi bile preplet mediacije in terapije. Razmišljam tudi o dodatnih vsebinah za že usposobljene mediatorje, ker je mediatorstvo težko, globoko delo, ki zahteva določena psihična stanja.

Pogovor, komunikacija in medosebni odnosi so tista vrednota, ki me žene. Naš cilj je doseči, da bodo ljudje izbrali mediacijo in ne tožbo za razreševanje sporov, da bi spoznali, da naši odnosi niso črno beli. So veliko več od tega. Ne gre za to, da ljudje bežimo od konflikta ali da nimamo svojega mnenja. Gre za to, kako ga lahko rešujemo še preden nastane, da na primeren način predstavimo svoje stališče, svoj pogled in sprejmemo tudi pogled drugega. Da ne zavrnemo ljudi, ki nam stopijo nasproti, iz strahu, kaj nam bodo naredili. 

Katere so tiste lastnosti in sposobnosti, za katere prej niste vedeli, da jih imate in ste jih razvili s pomočjo mediacije?
Spet se bom vrnil h komunikaciji. V preteklosti sem bil zaradi neizpolnjenih obljub sodelavcev večkrat razočaran in utrujen od stikov z ljudmi. Nisem se zavedal, kaj komunikacija pomeni, da igram, grem prek sebe, zato si nisem želel dela z ljudmi. Želel sem si miru in osame. Zavedal pa sem se, da na tak način ne bo napredka, da je zapiranje stagnacija. Z mediacijo sem spoznal, da nisem utrujen od stikov ali ljudi, ampak od natikanja mask. To je bila osvoboditev.

Kaj bi na osnovi pridobljenih spoznanj rekli ljudem, kaj naj poslušajo, da bodo srečni in zadovoljni pri delu?
Najpomembnejše, “dajmo si zaupati”. Ne se bati padcev, ne poslušati strahov in sprejmite izzive. Vse ostalo bo prišlo samo. Verjeti moramo v tisto kar delamo, drugače izgubljamo čas. Pogovora ne more biti, če ni zaupanja, če nismo pripravljeni prisluhniti, če se nismo pripravljeni kaj vprašati, če ne znamo delovati navznoter. Zakaj bi morali zboleti, da pogledamo vase?

Danes imate dve ljubezni, umetnost komuniciranja in zgodovino? Kako jih povezujete?
Vezni člen med obema ljubeznima sem jaz, svobodna izbira bo gotovo pokazala sinergijske učinke. Ko je bil čas za vpis na fakulteto, sem se želel vpisati na arheologijo. Na prigovarjanje drugih, da ne bom dobil službe in se s tem ne bom mogel preživljati, sem misel opustil. Danes je moj sin na tej točki. Svetoval sem mu naj se odloči za tisto, kar ga ta trenutek veseli in bo z veseljem študiral. S čim se bo preživljal, mu bo pokazalo življenje.

Zakaj bi morali zboleti, da pogledamo vase

»Moja vrednost se skriva v meni; a žal jih veliko dela na tem, da bi ugajali drugim in ne izrazijo sebe.«

Mišo Pušnik, trener mediatorjev

Kot ni preprosta nobena družbena sprememba, tudi nobena notranja bitka ni. V iskanju svojega bistva ljudje iščemo identitete, jih prevzemamo in menjamo. Na svetu smo zato, da živimo svoja življenja in ne drugih, a ni vedno lahko zgraditi jasne in stabilne predstave o sebi. Želimo si dobiti nazaj otroka v sebi, entuziazem, ko smo veseli, da živimo, pa ne vemo, kje začeti. Življenjski tempo nas ujame v svoj ritem, polje znanega, krog brez idej in nove energije. Marsikdo se prepozno zave samega sebe, odnosov in dejanj, ki so ga pripeljali v izčrpanost in izgorelost, morda celo bolezen, zato je vprašanje »kje začeti« zelo na mestu.

Vzdržljivost in zmogljivost
Telo mora biti najprej v dobri fizični kondiciji. Da nam njegova teža ne predstavlja vsakodnevno breme, pač pa orodje za premagovanje izzivov. Okrepljene mišice so zaloga za težje čase, za izgradnjo protiteles in imunskega sistema. Ne dovolimo, da nam notranji jaz preglasi motivacijo za gibanje in da presliši vsa sporočila, ki mu jih pošilja preutrujeni organizem, ko se želi napolniti z novo energijo. Prizadevajmo si vnesti ritem, rednost v svoje aktivnosti, da postane gibanje navada. Gibanje povečuje vzdržljivost, pospeši presnovo, zbistri glavo, sprosti napetosti v telesu, prekrvavi možgane, razblinijo se čustvena nesoglasja, telo lahko nabere dovolj veliko zalogo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti. Med gibanjem se zavemo svojega dihanja in gibov, razvije se občutek napredka in čustvene trdnosti.

Vrednote in prepričanja
Občutek vzdržljivosti in zmogljivosti nam pomaga vstopiti v neraziskan notranji svet. Pot do prepričanja o lastni vrednosti je pogosto zahtevna, sploh, če nismo pripravljeni priznati, da smo za svojo srečo in zdravje odgovorni sami. Razmišljanje o svojih temeljnih vrednotah je idealni koncept individualizacije. Pomislimo, kaj je bilo pomembno v družini in kaj nam je sporočalo okolje, v katerem smo odraščali. Morda delo, zdravje, medsebojno razumevanje, poštenje. Ugotovimo, kakšen pomen tem vrednotam pripisujemo danes, smo jih zadržali, jim spremenili vrstni red in kaj smo vanj dodali sami, ker se nam zdi dobro in zaželjeno. Pomembno je ugotoviti, kako gledamo na primanjkljaj na področju, ki se nam zdi pomembno, koliko truda vlagamo, da bi primanjkljaj nadoknadili. Opazujmo, kaj občutimo v želodcu, ko poskušamo preseči sebe in se res trudimo nekaj doseči in kaj, ko se nam stvari posrečijo. Iz vrednot prihajajo cilji. Ugotovimo, kaj nas ustavlja, da bi uresničili svoje cilje. Kaj nas preprečuje, da bi stopili na pot samorealizacije.

Medsebojno razumevanje
Medčloveški odnosi so kot elektrika, plus in minus, so sprejemanje ali zavračanje. Še bolj bomo razumeli, o čem govorimo, če pomislimo na angleške izraze, accepting and denying.  Izostriti moramo svojo senzibilnost in ugotoviti ali v vsakodnevnih stikih sprejemamo ali zavračamo ljudi. Ko vstopamo v interakcije z okolico, je pomembno zavedanje, da nismo isto kot čustveno stanje, v katerem se trenutno nahajamo. Todvoje moramo ločiti in ustrezno reagirati. Zavedati se moramo, da sem Jaz konstanta s svojimi lastnostmi in vrednotami, da se menjavajo moja razpoloženja. Razviti moramo sodelovalne vrednote, kot so povezovanje, radovednost, transparentnost, spoštovanje, zdrav razum in predanost.

Alenka Zdešar, Galerija življenja