Smernik številka 8 – maj 2013

Ana Krajnc

Prof. dr. Ana Krajnc je zaslužna profesorica ljubljanske univerze. Po študiju pedagogike in psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je nadaljnje delo posvetila raziskovan­ju in razvijanju andragoškega področja. Vpeljevala je ino­vativne novosti z namenom, da bi ljudem izobraževanje omogočilo kakovostnejše življenje in trajnostni razvoj v skupnosti. Vpeta v mednarodne tokove je med Slovence prinašala najnovejša znanstvena spoznanja.

Njeno delo je zaznamovano z različnimi delovnimi področji in mnogimi izzivi. Na Filozofski fakulteti je pognala študij andragogike, je ustanoviteljica in glavna urednica prve slovenske revije za izobraževanje odraslih, Andragoška spoznanja, je soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, vodi svetovalnico za odrasle z disleksijo in predava transakcijsko analizo.   

V svojih delih piše o spod­bujanju intelektualne in socialne rasti posameznikov, o tem, da mora izobraževanje izhajati iz njihovih potreb in razvijati ustvarjalnost. Meni, da v postindustrijski družbi lahko uspeva le človek, ki je inovativen, ki se osvobaja mentalnih ječ in prisil ter izstopa iz okvirjev. Zavzema se za razumevanje, da je dejavna starost podlaga za spremembe v medgeneracijskih odnosih, da je civi­lizacijski dosežek in ne breme družbe.

Delujete na mnogih različnih področjih. Ste znanstvenica, profesorica, publicistka in sedaj ste se nam predstavili še kot slikarka. Od kod vsa energija in navdih?
Meni niso tako različna kot izgledajo opazovalcu od zunaj. Vsa se križajo v meni in se stekajo na neko skupno točko. Pogosto jasno čutim, kako se med seboj dopolnjujejo in eden drugega bogatijo. Novih paradigem sodobne ekonomije in družbenega razvoja zagotovo ne bi razumela dovolj globoko, če se ne bi vzporedno poglabljala v transakcijsko analizo. Če človek raziskuje in odkriva, si to tudi želi objaviti. Piše, razlaga, predava in se znajdete v vlogi publicista in profesorja. Zanima me razvoj družbe, razvoj ljudi in veliko tega mi daje moje poglabljanje v disleksijo. Prav tu sem naletela na avtorje (npr. Iain McGilchrist), ki so najbolj jasno odkrili značilnosti zahodne civilizacije in s tem pokazali pot vanjo. Kdo bi si mislil, da bom naletela na to pri disleksiji. Ko raziskujemo, odkrivamo, se poglabljamo, niti ne slutimo proti kakšnemu »bregu« plavamo. Prav pri slikarstvu sem odkrila, kako me je oblikovala šola. Potencirano je razvila logično mišljenje in argumentiranje, a zabrisala moč intuicije. Moje ustvarjanje, moje samouresničevanje vidim kot celoto, čeprav je morda navzven raznoliko. Nikoli se ne bi mogla podrediti nekemu ozkemu poklicu za vse življenje.

Od kod imam toliko energije, večkrat slišim tudi od kolegov. Skrita formula. Odkrila sem jo pri drugih ljudeh. Človek, ki se samouresničuje in ima svobodo ustvarjanja, plava v svetu brezmejne energije, uživa in skoraj ne pozna utrujenosti. Vsako ustvarjanje energijo dodaja, jo pomnožuje za nadaljevanje in širi udejstvovanje. Samouresničevanje in ustvarjanje dajeta občutek največje osebne sreče. Vas je koncert z vam priljubljeno glasbo kdaj utrudil, ali ste bili utrujeni po sprehodu, ki vam je bil všeč in ste ga sami izbrali? Že v času študija psihologije nam je profesor povedal, da je utrujenost največkrat naveličanost, da delaš to, kar moraš in ne to, kar hočeš. Poglejte naše otroke. Šola jih neznosno utruja, pri časovno trikrat daljšem brskanju po internetu ni niti slutnje o utrujenosti. Človekovo energijo ustvarjajo pozitivna čustva, ki jih rojeva ustvarjanje, samouresničevanje.

Prvič se javnosti predstavljate kot slikarka. Kaj vam je pomembno pri slikanju, kaj želite ujeti na platno, v katero smer razvijate svoj slog?

Slikam, a ne bi rekla, da sem slikarka. Za to je potrebno še marsikaj, nekaj kar je več od slikanja, večja predanost, razvit čut za umetnost, izdelan osebni slikarski slog itd. Pri slikarstvu se korak za korakom v meni ponovno prebuja moj sicer prirojeni svet. Ne znam vam dovolj jasno povedati, kako neizmerno sem hvaležna mentorju pri slikarstvu, ko me na zgrešeno vprašanje »Ali je to sedaj prav, ali ne« zavrne s pripombo: »Tukaj ni nič prav ali narobe. Odvisno je samo od tega, kakšen občutek imate, ko pogledate sliko. Občutek. Vaš občutek.« Razumsko sem razumela in nočem spraševati napačnih vprašanj, a naslednjič bom spet kaj bleknila, ker sem zasužnjena z logiko mišljenja. Včasih je kar naporno.

V okolju velikokrat zagledam kaj lepega. To me polni, bogati, daje optimizem in ohranja sposobnost, da se navdušim. V meni lepota zbudi željo, da bi jo ovekovečila. Po prvem vtisu traja nekaj časa, da v meni predstava, kako bi doživljaj naslikala, dozoreva in to do trenutka, ko ne morem več vzdržati samo ob predstavi in popade me močna želja, da bi to naslikala. Takrat moram vzeti v roke čopiče, barve, vodo in delati. Moj slog je realizem z navdihom osebnega doživetja svetlobe in barv odprtega prostora. Zelo imam rada odprt prostor, širino, zato sem krajinar. Včasih naslikam tudi določen izsek kot tihožitje.

Želja po slikanju se je pojavila v šoli s pozornostjo učitelja na moje slike. Kot študentka sem napravila nekaj risb in akvarelov. Potem je življenje zahtevalo svoj dolg: družina, otroci, služba, strokovna kariera. O slikanju do upokojitve nisem mogla niti razmišljati. Iz daljave sem se k slikanju vračala tako, da sem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje najprej organizirala študijske slikarske krožke za druge ljudi. Pred dvanajstimi leti sem se jim plaho pridružila še sama.

Če se vrneva k ustvarjanju in samoureničevanju. Kako se spominjate prve želje, sle, nekaj na novo ustvariti?
Želja, nagnjenje k ustvarjanju je moja življenjska in osnovna lastnost. To je moj način življenja. Uresničevala sem jo na raznih področjih. Kot znanstvenica v raziskavah, kot profesor pri predavanjih, kajti res dobro je samo ustvarjalno predavanje, v katerega moraš dajati sebe, da na študente deluje lahkotno, poleg tega kot ustvarjalnost pri urejanju vrta in zelenice ob hiši, ustvarjalnost pri opremljanju stanovanja in sedaj v slikarstvu.

Ustvarjati pomeni tipati v neznano in raziskovati meje lastnih sposobnosti. Zakaj mislite, da ljudje to počnemo, je to povečevanje lastne vrednosti, samozavesti, sreče?
Zato, ker je samouresničevanje ena od primarnih psihosocialnih potreb vsakega človeka, kot je z raziskavami odkril Abraham Maslow. To je tudi moja potreba, vzgib, da postanem nekaj, kar še nisem bila. Domača vzgoja in življenjska izkušnja sta mi omogočali ohraniti svojo vedoželjnost. Vesela sem, da sem jo ohranila pri mojih sinovih, zelo izraženo imata tudi vnukinja in vnuk. Samouresničevanje prinaša največjo možno srečo človeku in mu dviga samozavest, ki se ne poveča sama po sebi.

Danes je v sodobni družbi vedno bolj prisotno dejstvo, da se briše meja med amaterskim in profesionalnim (akademskim) delom in ustvarjanjem, ne samo v slikarstvu, tudi na drugih strokovnih področjih. V preteklosti smo se klanjali diplomi, nazivu, danes nas ne zanimajo več papirji, ki nikogar več ne ščitijo, priznavamo predvsem kvalitetno delo. Dobra slika je dobra slika in ne zanima nas, kako je avtor prišel do tega, da jo je naslikal.

Menite, da smo srečni ljudje bolj zdravi, da to drži?
Pa še kako drži. Zdravje je psiha in telo. Da je zdravje povezano s srečo je potrdilo že veliko raziskav. Naj omenim vsaj eno. Raziskava je obravnavala ženske po operaciji raka na dojki. Ena skupina se je začela ukvarjati s slikarstvom, druga pa ne. V drugi skupini so bili recidivi v bolezen statistično pomembno višji kot v prvi. Poglejmo okoli sebe in videli bomo, kako negativnim čustvom, kot so razočaranje, osebno ponižanje, žalost, sovraštvo, sledi bolezen.

Kako vpliva ustvarjalna svoboda na vaše življenje, kaj povzroča v vas?
Daje mi neprecenljiv občutek osebne svobode. Tega si ne pustim vzeti. Raje zapustim situacijo, ki me utesnjuje, kot bi v njej trpela. V življenju je to povezano tudi z določenimi izgubami, a me svoboda ustvarjanja še vedno bolj bogati. Ko odidem iz kake situacije, ki mi je jemala moje bistvo, ponovno zaživim, vsakič se počutim kot Feniks.

Ko ljudje ustvarjamo, nam žarijo oči. Ali mislite, da je to ljubezen s samim seboj, je odgovor na vprašanje – kdo sem?

Ko ustvarjamo, izražamo to, kar smo, zažarimo in v očeh se zasveti. Doživimo občutek največje sreče, ki ga premore človek. Biti to, kar smo in izražati sebe, lahko doživljamo tudi v vsakdanjih situacijah: npr. kako si domiselno zmanjšamo nek napor, kako se odzovemo na pogovor s prijateljem, kako uresničujemo svoje sanje pri izbiranju oblike in barve nekega kosa pohištva.

Ustvarjalnost je lastnost vsakega človeka, če jo z vzgojo, prepovedmi in zapovedmi ne omejimo in zamorimo tako daleč, da človek izgubi sebe. To počne avtoritarna vzgoja v nekaterih družinah in šolah. Srečate malega otroka, ki mu več ne žarijo oči. Ko začuti, da ga spoštujete in ste mu naklonjeni, mu privoščite odprtost, se zatrt otrok prestraši, pogleda vas nejeverno in se vrne v brezizraznost obraza, brez žara v očeh. Morda pa nam le katerega uspe prebuditi, da spet zažari.

Človek pride na svet, da bi se razvijal in prepoznaval svoje potenciale. Dobimo veliko priložnosti, da se ustvarjalno izrazimo, pa jih ne izkoristimo. Zakaj mislite je tako, kaj nas ovira?
Ustvarjamo samo, če uspešno odrivamo in prezremo omejitve ter frustracije, če stresi ne prekoračijo naše meje osebne stresne odpornosti. V človeku ustvarjanje zatrejo socialni pritiski, omejene možnosti za življenje, pomanjkanje ugodnih čustev, varnosti, socialne pripadnosti, ljubezni, vedoželjnosti, doživljanja lepote in (samo)spoštovanja. Samouresničevanje in ustvarjalnost sta šele nekje na vrhu. Okolje res nudi nešteto možnosti za ustvarjanje vsakemu človeku, če je še v prirojenem stanju, da ustvarja…

Kaj menite na to, da »imeti« nikoli ne bo zamenjal »biti«?

Tega sploh ne mislim. Da bo »biti« zamenjal dosedanji »imeti« ni izmišljotina Erika Fromma, ki je knjigo Biti ali imeti, na osnovi družbenih sprememb in novih paradigem nastajajoče družbe, ki jo je opazoval v Ameriki, napisal že pred 40 leti. Imam privilegij, da s pozitivnimi občutki gledam na prihodnost in razvoj nove civilizacije, ki je mnogo bolj humana od dosedanje. Prosim, ne pozabite, da sem globoko v svoji osnovi vztrajen realist (tako me je tudi ocenil znan strokovnjak za transakcijsko analizo Zoran Milivojević) in ne nek izgubljen sanjač. Ne izključujem možnosti, da bi se lahko mnogi ljudje ustrašili ustvarjalne svobode, ki jo zahteva in ponuja prihodnost in bodo zgrmeli v destrukcijo, uničenje vsega, kar se poraja.

Ali samouresničevanje vodi v drugačen način razumevanja življenja, bolj poglobljen. Ali s tem, ko človek zavestno usmerja svoje delovanje, spreminja vrednote?

Delovanja ni mogoče vedno zavestno usmerjati. Načrtovana zaporedja bi celo uničila ustvarjalnost in samouresničevanje, ki je spontan, intuitiven proces uresničevanja osebnih slutenj, sanj in upoštevanja ter obvladovanja življenjskih pogojev. Samouresničevanje je seveda odvisno od vrednot v družini, v neki kulturi ali socialni skupnosti. Zelo ga pospešujejo npr. v židovski kulturi, ker je bilo to v zgodovini za pripadnike njihove skupnosti in tudi za skupnost samo, pogoj za obstoj.

Da, pri nas pa bi pomenilo spremembo osnovnih vrednot. Ta sprememba ne bo nastala sama po sebi, ker je v primerjavi s prejšnjimi vrednotami za ljudi prevelik preobrat. Sili na dan pod pritiski razvoja. Za ljudi danes proizvaja nova tehnologija in jih za to ne potrebuje več. Za preživetje bomo morali delati nekaj drugega, kar je višje od funkcij najnovejše tehnologije. Razvoj zahteva, da ustvarjamo, smo samoiniciativni, imamo svoje vizije, sanje, projekcijo v prihodnost, pričakovanja in predvsem čustva. Umetno inteligenco že razvijajo pri računalnikih, za umetne čustvene zaklade pa ne bomo pri računalnikih nikoli slišali, ker so čustva oseben odziv na zunanji svet.

Iskanje lastne esence 

“Da se boriš biti ves čas nekaj, kar v resnici nisi, je hudičevo težko.”                Tina Maze

Dva precej zanesljiva indikatorja pokažeta, kako daleč smo na poti do lastne esence. Prvi je, v kakšnih odnosih smo z drugimi ljudmi in okolico, drugi pa, koliko smo sposobni ločiti sebe od različnih razpoloženjskih in čustvenih stanj. Ugotoviti moramo ali se v interakcijah z okolico odzivamo v skladu s svojo bitjo ali na podlagi preteklih negativnih izkušenj, nezavedno uporabljamo moreče vzorce, omejujoča prepričanja in zavračajoča vedenja, ki jih vlečemo kot težko prtljago s seboj in se zato valjamo na mestu.

Nenadna ali ponavljajoča izkušnja intenzivnejšega občutenja lastnega telesa, zbudi željo, da bi ta občutek trajal in trajal. Prihaja iz globin, kjer počiva naša esenca, a kako ga ujeti, da ne bo minil. In mine, a spomin ostane in ne da miru. Najtežje je živeti z občutkom, da imamo nekaj v sebi, kar bi radi spustili na svobodo, duši nas in ječi in z vso silo teži, da bi prisluhnili svojim globinam in začeli prodirati v jedro. Bolj in bolj se zavedamo, da nam gotovost preživetja daje to, kar smo, ker lahko vedno znova uporabimo in je bistveno bolj trajnostno od tega, kar imamo, kar potrošimo, zapravimo ali izgubimo. Prebudi neustavljivo željo, da bi sebi postali ozaveščen sogovornik in po svetu hodili v originalni izdaji.

Demistificirajmo svoj obrazec

Demistificirati manifestacijo lastne esence je kar naporen proces, a ko enkrat dojamemo, da je vredno, nas ne more nič več ustaviti. Izkušnja nam ne dovoli več počitka, dokler nas ne vrne nazaj, v kolikor nas je tok odnesel daleč stran in smo izgubili stik s seboj.

Izteka se mednarodna potujoča razstava Da Vinci – Genij, ki predstavlja njegov vsepričujoči duh. Trdil je, da človek ničesar ne more ustvariti bolj smiselno kot to naredi narava. Vsi njegovi izumi imajo korenine v naravnih principih. Neumorno je preučeval možnost letenja. Odločil se je, da si sanje, kako biti svoboden kot ptica, predpiše v dnevni »jedilnik«. Sledimo največjemu geniju vseh časov in si predpišimo svobodo.

Manifestacijo lastne esence lahko spoznamo s pozornim opazovanjem:

1. Ugotovimo, kaj nas vznemirja v naravi. Je to stik z zemljo, vodo, zrakom, rastlinami, živalmi, ki odsevajo čustva ljudi. Nas vznemirja gibanje in položaj lastnega telesa v neskončnem prostoru narave. Kateri trenutek v gibanju nam daje občutek lebdenja in letenja, kdaj začutimo vsako celico, ki nam prinaša sporočilo, kdaj občutimo zmogljivost svojega telesa in njegove rezerve. Telo je nosilec instinktov, poslušajmo svoje dihanje, svojo intuicijo in srce, ki poje najlepšo, samo našo melodijo. Osredotočeno in vztrajno spremljajmo svoje občutke in našli bomo ta drobcen trenutek, v katerem smo vedno znova tako zelo živi. Če poznamo svoje telo, mišice in občutek, ki ga ustvari gib, se čez ovire prebijemo z zaupanjem vase in dostojanstvom ter z notranjim mirom. Vztrajajmo, ker je možno, da nas ubija izkušnja z lastnim telesom, da ga ne sprejemamo in smo zato prekinili odnos z njim. Sprejmimo, da je v telesu stalno nek konfliktni konstruktivizem, ki je dosti bolj realno stanje od idealnega.

2. Opazujmo, kot metodo raziskovanja svoje talentiranosti, kje smo sposobni doseči ekstravagantnost, izstopajočo posebnost, ki se rodi z nami in se ne da vzgojiti.

3. Ugotovimo, kaj povzroča v nas življenjsko strast, erotiko in privlačnost. Erotičnost je tesno povezana z dojemanjem sebe, materialnim oblikam zagotavlja življenje na višji stopnji uresničevanja smislenosti sveta. Seksualna energija je najbolj prvinski izraz življenja, ko postane vse lahko, ko dobimo občutek svobode in lebdenja. Je subtilni signal, ki vabi k dotiku in nas ne pusti ravnodušne. Slovenci na prvo mesto erotičnega postavljamo prav dotik.

4. Lotimo se duševnega wellnessa ali selfnessa kot dejavnega spreminjanja in oblikovanja boljšega odnosa do sebe. Prepričanja in omejitve so ovojni papirji naše esence, ki nam zastirajo pogled nanjo, moramo jih vztrajno odstranjevati, da pridemo do nje. Zastarela prepričanja in lastne omejitve so sloj, ki je najtežje odstranljiv. Poslužimo se metod, ki prodirajo do naših neustreznih miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev.

5. Odgovorimo si, kako želimo živeti čez deset, dvajset let. Če se nam v glavi vrti slika, dajmo jo na papir, napišimo, kaj nas žene, kaj nam je pomembno, napišimo množico ciljev in jih s pomočjo pogovorov s prijatelji oklestimo na pet do deset. Odsotnost osebne vizije, življenjskih ciljev in prioritet, človeka pahne v konfuzijo.

6. Dajmo si duška, ne omejujmo se. Ozaveščeno pokažimo, da smo tu, da živimo, da se manifestiramo in obstajamo. Včasih vidimo ljudi, ki niso prisotni. Njihova duša se ni inkarnirala, težko rečejo »obstajam tu in zdaj«. Ne vedo kaj želijo, kaj bi delali, kako se realizirati. Zaprti so v neki kapsuli in želijo potovati skozi življenje ne da bi se kapsula odprla. Osamljenost pa je najkrajša pot do nesmisla.

7. Odločimo se, da želimo umreti z nasmehom. Uresničeni ljudje umrejo z nasmehom, ker so ohranili pozicijo mladega človeka in nenehno prisotnost smisla. Obdržali so stik z nematerialnimi aspekti življenja in pravi čas preprečili, da bi padli v duhovni bankrot.

Današnje pisanje je plod lastne izkušnje. Moje življenje je močno zaznamovalo gibanje v naravi. Smučanje je bilo moja velika ljubezen. Dolgo nisem vedela, da je bil lahkoten, izjemno ženstven pritisk na robnik smučke, ki je ponesel telo v breztežnost in svobodo, tisti mali osrečujoči trenutek, izraz moje esence, zaradi katere je gibanje postalo balet in melodija srca, da sem zato tako neutrudno z vso svojo bitjo znanje in občutke prenašala na druge in jim želela pomagati doživeti podobno. Osrečujoča čustva, ki so se pri tem razvila, so me spremljala do današnjih dni, se izražala na mnogo drugih področjih, ki so bila povezana z gibanjem, položajem in izražanjem telesa v prostoru, a dolgo, dolgo nisem vedela, kaj mi sporočajo.

Danes vem, da je Galerija življenja plod te manifestacije moje esence in Smernik želja to prenesti drugim. Vem tudi, da Galerija življenja ni samo moja pot samouresničevanja, ampak vseh tistih, ki se mi na tej poti pridružujejo. Pišem in govorim o tem, ker se takrat počutim realizirano in živo.

Alenka Zdešar, Galerija življenja