Smernik številka 9 – maj 2013

na padli bonbon           zaliv pred nevihto

nežno kaplja dež          na jadrnici deček

in ga topi                       igra flavto

Mag. Edin Saračević je pobudnik in koordinator vsakoletnega Srednješolskega haiku natečaja. Letos so ga izvedli že trinajstič in glede na ponavljajoč dober odziv se zdi, da odraža potrebo časa. Izkazalo se je, da mladostnikom omogoča samoizraznost, krepi njihovo samozavedanje in samozavest ter spodbuja prvinsko doživljanje narave. Zaposlen je kot učitelj filozofije na Gimnaziji Vič. Na Filozofski fakulteti je končal študij filozofije in primerjalne književnosti ter kasneje iz filozofije tudi magistriral.

Prvi stik s haikujem je doživel sredi osemdesetih, ko mu je prijatelj Andrej Šušteršič-Sar posodil knjigo japonskih klasikov v srbohrvaščini »Vetar sa Fudžijame«. Presenetilo ga je, da so bila sporočila, čeprav je bila knjiga prevedena iz nemščine, originali pa napisani v japonščini, še vedno zelo živa, kljub dvojnemu prevodu in veliki časovni ter jezikovni oddaljenosti. Pred tem je pisal liriko in kratke pesmi, ki so bile na meji med aforizmi, uvidom, delno haikujem in niso imele forme. Leta 1997 je na Apokalipsinem mednarodnem natečaju dobil tretjo nagrado za haiku Bonbon na dežju. Začel je poglobljeno študirati, izmenjavati izkušnje in paziti na formo. Ponudilo se mu je primerno orodje, s katerim lahko kot učitelj svoje učence že zgodaj usmeri na pot samozavedanja. Leta 2000 so na gimnaziji Vič prvič organizirali srednješolski natečaj. Najprej samo v slovenščini, sledili so še drugi jeziki, angleški, španski, francoski, italjanski in nemški.

Alenka in Edin sta se spoznala preko Haiku društva Slovenije in kmalu postala, kot zagreta haikuista, člana komisij za izbor haikujev različnih natečajev, domačih in mednarodnih, kot je npr. Apokalipsin (Apokalipsa je revija kulturno umetniškega društva, ki objavlja poezijo, prozo, filozofske razprave, eseje, haiku je samo en del njihove vsebine), na katerega je lani prispelo preko tisoč haikujev, letos pa žal precej manj, verjetno delno zaradi izpetosti avtorjev, ki na njem redno sodelujejo, pa tudi zaradi časov, v katerih živimo.

Zakaj ravno haiku? Kaj je v njem tako zelo dragocenega in drugačnega?

Alenka: Preprostost. Če danes primerjam, se mi zdijo vse lirične pesmi nekako načičkane, z iskanjem metafor, kako povedati čim bolj zapleteno, kar lahko povemo preprosto in zgoščeno. Haiku ima preprost jezik, metafore so skoraj prepovedane, zanj ni značilna rima. V sedemnajstih zlogih, v prvi vrstici 5, drugi 7, tretji 5, česar zahodnjaški haiku ne spoštuje več v celoti, tudi zaradi različnosti jezikovnih zlogov, izraziti svoja občutenja in jih posredno povedati skozi dogodek v naravi, se mi zdi svojevrstna umetnost. Vse kar vidimo, oblake, dež, živali, travne bilke …, lahko apliciramo na človeško sfero. Haikuji so nekoč črpali tematiko le iz narave, dandanes opisujejo tudi urbani, ljubezenski svet … Sama sem še vedno zagovornica predvsem prvotne vsebine, ki izvira iz narave.
Življenje z naravo pomaga človeku živeti, pisanje haikujev ni samo moj hobi, ampak način doživljanja sveta. Ko grem v hrib, mi je cilj pot, na kateri opazujem metulje, rože, ptice, drevesa … , ne vrh.
…. in vedno nastane kakšen haiku?
Seveda. Ko se mi utrne, ga zapišem, če ni pri roki papirja, ga zapišem v mobi ali pa ga do doma ponavljam v mislih. Shranim si vsaj dogodek, ki ga je sprožil. Nisem zagovornica forme za vsako ceno, ker je naš jezik drugačen od japonskega. Bolj zagovarjam vsebino, haiku ‘razodetje’. Sledim trem vrsticam, praviloma pa ne presežem 17 zlogov.

Edin: V haikuju me privlači njegova odprtost. Bistvo vidim v doživljanju narave, sveta, kjer jaz izginem kot subjekt, kot ego in pustim, da me dogodki nagovorijo. Oblak na nebu, bonbon na tleh, sproži v meni zgodbo, uvid, iz katerega nato nekaj napišem. Če je potrebno, doživetje in formo zbrusim, da postane razumljiva tudi drugim. Trenutek in večnost se srečata, ko forma in vsebina sovpadeta. Zgodi se nekaj nečasovnega, presežnega. Zato so presežni haikuji v svetovnem merilu razumljivi ne glede na kulturo, ne glede na čas ustvarjanja in branja. Z vidika večnosti nudijo doživetje na ravni, ko se srečamo kot duše in ne osebe. Imajo sporočilo, ki se metafizično prenaša, da doživetje lahko podoživimo po nekaj sto letih. Ohranja magijo trenutka, tako kot glasba ali slika. Je univerzalna klasična forma za današnji čas, človeku pomaga kratko artikulirati svoje občutke, uvide, misli in ga dela živega. Pomaga mu, da pride v stik s samim seboj in naravo, odpira pot v njegov notranji svet.

Alenka: Je najbolj izčiščena, najširša poezija, ki omogoča dojeti življenje. Nima rime, a besedni ritem kljub temu ni zanemarljiv. Vsebinska zgradba haikuja je praviloma taka, da v prvi vrstici povemo situacijo, v kateri se nahajamo, v drugi se nekaj zgodi, kar prevesi prvo situacijo v končno poanto, v tretji vrstici to zapišemo kot preblisk. Ker zelo rada tudi fotografiram, včasih nastane najprej slika in je haiku njena posledica, drugič se zgodi obratno. Misli, doživetja, prebliska, ki se spontano utrne, v poznejšem ubesedovanju bistveno ne spreminjam. Lepo je zapisati trenutek, ki mi je nekaj pomenil, kajti, ko sem ga doživela, je že zgodovina. Haiku je odraz zavedanja o minljivosti vsega. Je brezčasna poezija, ki nam omogoča ohranjati trenutke, da jih celo po nekaj sto letih drugi lahko podoživijo na enak način kot avtor, ali pa po svoje, v trenutku svojega razpoloženja. Pogosto rada ponavljam, da s haikujem želim zaustavljati čas, predvsem pa z njim ustavim samo sebe, za trenutek tišine z naravo (ali drugim okoljem) in s seboj.
Waka in tanka (v petvrstični obliki 5/7/5/7/7) kot predhodnici haikuja sta sprva nastajali v bogatejših meščanskih krogih, kasneje so jih pisali osamljeni samuraji, revni ljudje v slamnatih kočah, ki so ostali brez vsega, razen narave.
Na Japonskem se še danes ob večerih dobivajo in pišejo renge, verižne tekste, ki so uveljavljeni tudi v zahodnjaškem svetu. Matsuo Bashō, ki velja za očeta in največjega mojstra haikuja, je prve tri verze osamosvojil in naredil samostojno formo. Pisal je tudi haibune, mešanico proze in haikuja, pri kateri se v haikuju ne sme ponoviti (t)isto, kar je že zapisano v proznem delu.

Povedali smo že, da ste pobudnik srednješolskega natečaja. Kaj ste želeli s tem dati mladostnikom?

Edin: Zavedam se, da je to forma, ki omogoča artikulacijo doživetij in spoznanj pri mladih. Pomaga jim, da v sebi razvijajo ustvarjalnost, pozornost do detajlov, zavedanje trenutka, spoznavajo sebe in se naučijo oblikovati jasno in razločno misel. Jasnost je danes velikokrat zavestno necenjena vrednota, kar je škoda, kajti, če smo jasni sebi, smo tudi drugim.
Natečaj je naletel na zelo pozitiven odziv. Vanj so vključene vse srednje šole v Sloveniji. Uživam, ko berem, kako današnja mladina še vedno pristno doživlja naravo in odnose. Potrjuje, da so spodbude samozavedanja zelo pomembne, kajti nauči nas ustaviti se za hip v drvečem času in se skoncentrirati na podrobnosti. Ko v prvih letnikih na kratko predstavim haiku, se izkaže, da so dijaki samo čakali na impulz. Nekateri jih za domačo nalogo napišejo za cele zbirke. Haiku je predvsem intuitivno (za)čutenje razmišljanja, ni razumski konstrukt. Osebno mi nudi povezavo književnosti in filozofije, moji umetniški žilici omogoča, da se razvija.

Je največja prednost, ki jo vidita za današnji čas, sposobnost ustaviti se v trenutku?

Alenka: Ja, meni pomaga živeti, je moj način doživljanja sveta, bogati moj vsakdan, hkrati je tudi nekakšen pobeg od neoptimističnih čustev, ventil. Lahko je tudi terapija za druge, s katerimi delim svoje haikuje. Nekaj časa sem imela blog, ljudje so ga prebirali in nekateri so skozi moje haiku drobtinice začeli zaznavati v naravi marsikaj, česar prej sploh niso. Drugače so začeli doživljati življenje.
Edin: Najboljši haiku je tisti, ki me najde sam. Primer: nekaj opazim, ko se peljem z avtom, bistvo se sestavi samo, le še formo obrusim. Haiku ima to moč, da tudi drugi podoživijo moj trenutek, odpira brezčasnost, možnost za neko tišino, mir, je kot nek aspirinček za dušo.
Alenka: Skozi haiku se posredno izražajo občutki, čustva, ki jih ne zapišemo in imenujemo. Primer: danes sem gledala oblak, scefrane srčaste oblike, ogledovala sem si njegove konture. V trenutku zavedanja, da ga obrobljam z očmi (pravzaprav objemam s srcem), ga je hkrati začelo obrobljati še sonce, ki je bilo skrito zadaj. Zapisala sem: za mojimi očmi / še sonce obrobi / srčast oblak.
Edin: Bistveno je celostno doživetje, ki se odraža v pesmi in ga drugi lahko podoživijo. Stvarem in dogodkom damo besedo, imajo možnost, da same spregovorijo. Haiku na nek način govori o Neizrekljivem. Odpira prostor skrivnosti, pusti čustvu, da se samo izrazi, pusti, da iz njega vznikne  neko sporočilo, ki ga ne povemo z besedami.

Haiku vaju dela živega. Imata orodje, da vsak dan preprosto izražata svoje občutke in čustva, da se ustavita v trenutku, spodbujata učinkovito izražanje, ki da misliti. Kaj pa samozavest, ali je lahko haiku tudi ‘bergla’ za samozavest?

Edin: Današnja šola premalo vzgaja srce, premalo poudarja intuicijo, srčnost, preveč samo intektualno, logično razmišljanje. Pozabljamo, da smo ljudje predvsem čustvena bitja. Haiku pri dijakih povzroči čustveno izražanje, zavejo se, da imajo kreacijo v sebi. Potrebujejo le spodbudo in postanejo čisto drugi ljudje. Ko se zavejo, da zmorejo, da lahko nekaj prispevajo, jim zraste samozavest. Ponosni so, da so nekaj dosegli. Ključna beseda je samozavedanje, samozavest pomeni samozavedanje, ne egoistično vedenje. Zaradi tega manjka je verjetno haiku naletel na tako dober odziv. Preberejo ga lahko z enim pogledom, ostale forme so verjetno predolge, kajti mladina se danes odziva po sms principu.

Alenka: Značilnost haiku doživljanja in ustvarjanja je skromnost, ponižnost, hvaležnost, za vse, kar nas obdaja, za vsako mravljo, metulja, sonce, kapljo rose … Tako razmišljanje je pozitiven premik v sebi in družbi.
Edin: Ta skromnost je dejansko prednost, zavedanje tega, da je življenje čudež, da pogosto ne znamo uživati v preprostih trenutkih, ker imamo visoka pričakovanja in visokoleteče cilje. Na poti k ciljem nam uspe ohraniti otroka v sebi, opazimo, kako so npr. drevesa čudovita, opazimo življenje. Vsako dogajanje ima v sebi del ali celo vesolje.

Velikokrat nam k dejanskemu razumevanju haikuja pomaga komentar, takrat šele razumemo dogodek, ki stoji za njim? Ga mladostniki sami napišejo?

Edin: Ne, člani komisije poskušamo to razumeti in razložiti, zgodi se tudi, da drugače razumemo kot avtorji. Primer: vroča voda / s sebe spiram / petkov večer; jaz sem pokomentiral, da želi odstraniti slabe spomine, avtorica pa, da je bilo to tuširanje neko obžalovanje, da je konec lepih trenutkov, morda vonja po človeku. Tako kot v drugi umetnosti je možnih več interpretacij. Ni dokončne razlage.

Haiku je forma, ki povezuje. Poveže trenutek in brezčasnost, ko se ustvari neka pretočnost, sovpadejo čustva, razum in občutki, ustvarjalnost in olajšanje, ko se srečata nebo in zemlja ter pride do ravnotežja. Če je to ravnotežje v nas, dobro vpliva tudi na druge in ga razumejo.

Alenka: Omeniti morava še haigo. Pojem haiga je slika, risba ali fotografija in na njej zapisan haiku, ki pa praviloma ni opis slike. Primer: mož je bil v bolnišnici, zagledala sem dva bližnja in vzporedna oblačka ter zapisala: mož je zdoma / skrbneje poravnam / najine copate. Oblačka sta ilustrirala moje občutke in me usmerila, da sem poravnala najine copate, spravila v harmonijo najini življenji z željo, da se vrne.

Populacija se stara. Vedno bolj spodbujamo medgeneracijsko sodelovanje in se trudimo, da bi mladi ozavestili, da lahko v starejših vidijo zakladnico informacij in izkušenj. Kako s haikujem spodbujata to medgeneracijsko sodelovanje?

Edin: Haiku kultivira občutljivost do samega sebe in soljudi. Če jo razvijamo na enem področju, je ni problem prenesti na druga. Pozornost do občutkov in čustev, negovanje srčne kulture, se odraža na vseh področjih življenja. Ko razvijemo občutljivost do živali, narave, ekologije, jo razvijemo tudi do drugih ljudi, ki so drugačni, starejši. Naučimo se prepoznati v drugem človeku in se zavemo, da bomo čez nekaj let na tem mestu. Haiku združuje občutke, čustva, refleksijo, razum in duhovno dimenzijo bivanja. To celostnost lahko razvijamo tudi pri petju, fotografiji, če neko početje ni le preračunljivo sledenje ideologiji ali ciljem.
Alenka: Nekaj jih zagotovo naredi preobrazbo in sledi temu poslanstvu. Še naprej ostanejo zvesti haikuju kot pesniški zvrsti.

Mlad človek, ki nosi v sebi zavedanje sebe, okolice, minljivosti in povezanosti, pride v poslovni svet. Ali poseje seme strpnosti, razumevanja in prilagodljivosti?

Edin: Obdelujemo široko polje, nimamo namena pridigati. Najlepši cvetovi zrastejo brez namena, ko nekdo dojame, tako kot Platon, da je lepo tudi dobro in pravično. Postavi kriterije, ki merijo, kaj je lepo in kaj dobro z etičnega stališča. Razvije se srčna kultura, ki ostane.  Izrazi se, če ne prej, v zrelih letih, po štiridesetem, ko postavljamo na prvo mesto vprašanje smisla, kot pravi Jung. Ker se vse zgodi spontano, ima dolgoročne posledice.

Alenka: Ko je mlad človek v najbolj aktivnem obdobju, morda ne more zavestno slediti haikuju, lahko pa skozi njega spozna, da je živeti ‘tu in zdaj’ najbolj pomembno. To zavedanje trenutka ponotranji.

Je haiku tudi orodje, ki spodbuja samomotivacijo?

Alenka: Lahko jo sproži kot zunanja vzpodbuda.
Edin: Pri sebi sem ugotovil, da sem za ustvarjanje haikujev vedno motiviran. Ljudje za tisto, kar nas veseli, nismo nikoli preutrujeni. Dostikrat imamo idejo, da bomo doštudirali in delali nekaj določenega, kar nam potem ne uspe. Pomembno je, da najdemo način, da tisto, kar bi radi delali, vključimo v svoje delo, kar se velikokrat izkaže še boljša rešitev. Svoje talente lahko izrazimo na različnih področjih in na ta način zadovoljimo svojo potrebo, samomotivacija potem ni vprašljiva.

Da v pisni obliki izrazimo svoje občutke in se izpostavimo kritični javnosti, zahteva pogum. Ti natečaji dajejo mladostnikom prednost, da se že mladi kalijo v tem.

Edin: Strah pred izpostavljanjem je del slovenske kulture. Bojimo se tveganja, da nas bo kdo skritiziral. Vedno manj je živega stika, sploh nismo več navajeni gledati sogovornika v oči. Z natečajem nudimo lepo možnost, da se mladi tega navadijo in lažje naredijo korak naprej, lažje pokažejo kaj znajo in delajo.

Kaj bi sporočili ljudem, ki iščejo sebe, kaj naj poslušajo, da bodo našli? Kako zvedeti kaj pomeni poslušati sebe?

Edin: Če bi znal na to odgovoriti, bi bil milijonar. Tako kot v umetnosti, se kažemo tudi na drugih področjih delovanja. Nekaj moramo narediti, da najdemo svojo rdečo nit. Že Buddha je rekel »saj vsi poznamo pot, ampak redki po njej hodijo«. Vprašanje je, kako stopati po tej poti. Ni recepta. Sokrat je rekel »življenje je treba nenehno raziskovati«. Da, potrebno se je nenehno izobraževati in ne jemati stvari kot samoumevne, kajti te se spreminjajo. Da bi si prišli čim bližje, se moramo stalno raziskovati v spreminjajočem okolju. Vsak trenutek je lahko odločitev v to ali drugo smer, dostikrat nam osebna kriza pokaže pot.
Alenka: Zato potrebujemo pogum, tretje oko, intuicijo, srce. Razumsko poglabljanje nam pri tem prav nič ne pomaga. Slediti je treba občutkom in ne razumsko ugotavljati, kaj je prav in narobe. V šolo bi morali vpeljati predmet, kako živeti.

Je morda možen odgovor – ustaviti se v trenutku, o čemer smo že govorili?

Edin: Lahko. Na primeru lahko povem, kaj pomeni ustaviti se v trenutku: Včeraj sem čakal mamo. Zamujala je, postajal sem nervozen. Pogledal sem v nebo, zagledal oblak in sestavil (osnutek) za haiku: čakajoč /na povezavo / prestopim na oblak. Zaposlil sem se in nisem bil več sam. Vzpostavil sem povezanost, pojavila se je pretočnost z naravo, ki sproži uravnoteženost in harmonijo. Ko je končno prišla, se nisem jezil.
Alenka: Povezanosti z naravo je veliko, če jo le hočemo zazna(va)ti z vsemi čutili.
Alenka Zdešar, Galerija življenja

Haiga in nagrajena haikuja 13. srednješolskega natečaja

avtorica Alenka Zorman

zimski hlad

z mene stresa

jutranjo lenobo                               avtor Aljaž Abe, Gimnazija Bežigrad

Nekateri ljudje imamo radi zimo, mraz, ki (za)reže do kosti. Pesnika se hlad dotakne, a ta dotik ni mrzel, je namreč bolj osvežujoč in prebujajoč.

Haiku ujame trenutek, ko človek in narava (zopet) postajata Eno, ko se preseže (navidezna) razlika med »znotraj« in »zunaj«, (navidezna) razlika med človekom in naravo. Zimski hlad se je pesnika dobro »dotaknil«, saj še vedno sveže veje iz pesmi…

obrazložitev Edin Saračević

mlada muca

je za hip pridržala

odpadli list

          avtor Alen Potnik, Srednja poklicna in stokovna šola Zreče

Haiku predstavi dve podobi: mlado muco in odpadli list. Muca se na začetku svoje življenjske poti sreča z odpadlim listom, ki zaključuje svojo pot. Tu je še pesnik, ki »ujame« trenutek, hip srečanja, v katerem se čas ustavi in zasije večnost. Tudi pesnik se (za hip) pridruži muci pri njeni igri. Gre za klasičen haiku: Trenutek, v katerem se hip in večnost zlijeta.

                                                                    obrazložitev Edin Saračević