PISANJE Z ROKO – VEŠČINA, KI NAS LOČI OD ROBOTOV

V Tednu pisanja z roko, ki je v Sloveniji potekal zadnji teden marca, sem se o tej prastari veščini, ki se jo naučimo v zgodnji dobi odraščanja, pogovarjala z gospo Vlasto Nussdorfer, varuhinjo človekovih pravic RS. Intervju je bil objavljen v prvi številki časopisa Društva Radi pišemo z roko maja 2018.

Njena podpora in naklonjenost delu društva je zelo dragocena, saj je kot varuhinja človekovih pravic in svoboščin prvi predstavnik in zaščitnik ljudstva. Z bogatimi izkušnjami in pretanjenim občutkom za človeka, s katerim svoje delo spreminja v poslanstvo, nam je v odgovorih nanizala nekaj zanimiv idej in razmišljanj.

Z roko napisano sporočilo je nema priča časa, ki nam ga je nekdo namenil. Verjetno to ni edina vrednost, ki jo imajo taka sporočila?

Poleg izbire papirja in časa, ki nam ga je namenil, kaže na veliko pozornost pisca. Sem predstavnica generacije, ki so ji učitelji v prvih razredih osnovne šole ocenjevali tako vsebino kot tudi obliko, zato smo pisanju z roko posvečali veliko pozornosti. Če oblika ni ustrezala pričakovanju staršev, smo morali domačo nalogo prepisati. Še slabše je bilo takrat, ko smo že uspeli pri starših, pa je potem učitelj prav pisavi namenil slabšo oceno. Čeprav se pisanje z roko s starostjo zmanjšuje, njen pomen ostaja in prav je tako.

Kako gledate na veščino pisanja z roko, kot pravico ali kot odgovornost posameznika do lastnega razvoja?

Imamo pravico pisati z roko, če le okoliščine ne zahtevajo drugače. Veščino, ki je zagotovo pomembna pri razvoju naše osebnosti, bodo težko nadomestila precej brezosebna, a vendar tako uporabljena, elektronska sporočila. Moderni načini pisanja preko e-pošte ali sms sporočil, da ne govorimo o drugih poteh, ki jih tako radi uporabljamo, ne morejo izničiti lepega pisma, razglednice ali osebne čestitke. Pri tem se potrudimo tudi z lepim jezikom in uporabo primernega pisala, celo posebne znamke. Pri hitrih sporočilih, zlasti mladi, uporabljajo sleng in popačenke, zato jim včasih celo v šoli zmanjka pravilnih slovenskih besed. Sama tudi pri teh sporočilih, ki hitreje dosežejo naslovnika, dosledno uporabljam pravilno slovenščino, ponagaja mi lahko le hitrost, ki prinese kakšno vejico ali piko preveč ali premalo.

Z branjem vplivamo na bogatejši besedni zaklad, na bolj precizno ustno in pisno izražanje, ne pomislimo pa obratno, da z načinom pisanja vplivamo na bralne sposobnosti. Z razvojem sta se branje in pisanje srečali na računalniški tipkovnici, a strokovnjaki so ugotovili, da se v primerjavi z rokopisom, pri uporabi tipkovnice vključi manj možganskih omrežij in tako posledično krnimo tudi veščino branja. Kar zaskrbljujoče, kajne?

O vplivu na branje vsekakor verjamem in zaupam strokovnjakom, ne bi pa rada doživela časa, ko bodo otroci že pri šestih letih, ob vstopu v šolo, uporabljali le še tablice in pozabili na svinčnike, barvice, radirke ter peresa. Kakšna bo šele njihova usodna zasvojenost, saj jim starši ne bodo več zmogli omejiti uporabe vseh teh modernih naprav. Potrebovali bomo strokovnjake in institucije za njihovo zdravljenje.

Mnogo držav opušča učenje pisane pisave v osnovnih šolah, češ, da je zastarela in mnogokrat nečitljiva. Mlajši odrasli v večini pišejo le še s tiskanimi črkami, tudi pri analizi, poenostavljena pisana pisava kaže na učinkovitega človeka. Opuščanje pisane pisave kot kaže ni le sodobna muha. Če se bo trend nadaljeval, ali jo je možno s čim nadomestiti?

S pisanjem zagotovo uporabljamo roko na povsem drugačen način kot pri suhoparnem udarjanju po tipkah, na še tako pametnem telefonu. Pred kratkim sem na obisku enega izmed domov za starejše spoznala arhitekta, ki dnevno obiskuje oskrbovance. Pripravil jim je čudovito knjigo za barvanje risb z barvicami, izdelke pa kasneje lahko uporabijo kot unikatne razglednice. Ob takem ustvarjalnem risanju in pisanju je dognal, da so se celo bolniki s Parkinsonovo boleznijo povsem umirili.

Pisanje z roko ima vsako leto, 23. januarja, svoj mednarodni dan. Pred leti bi bil tak dan nenavaden, v digitalni dobi, ko vedno bolj konkuriramo z roboti, ki le čustvovati ne bodo znali bolje od nas, pa se sliši, kot klic na pomoč. Kaj pa zdrava pamet, pogum, domišljija, pisanje z roko, tega roboti ne zmorejo?

Prihaja čas robotov, ki bodo delali praktično vse, a tega časa se bojim. Kako jim povsem zaupati? Zaenkrat bi težko sedla v avto, ki bi vozil sam ali bi na voznikovem sedežu sedel robot. Ko bi se zalomilo, ni odgovornega, pa tudi prepozno bi bilo. Če bi videla pisati robota, bi vedela, da to počne brez duše in vsem piše z enako pisavo. Tako kot moj računalnik, ki mu sicer lahko spremenim pisavo, a to je tudi vse. Namesto njega bi raje videla živega človeka, ki bi pokazal čustva in to pristna. Stroj jih lahko le igra. In ta igra bi nas morala skrbeti, zlasti, če gre za zelo osebno zadevo.

Danes se v Sloveniji začenja akcija Teden pisanja z roko. Z različnimi načini ozaveščanja in aktivnostmi bo v akciji sodelovalo skoraj 100 osnovnih in srednjih šol, knjižnic, društev in drugih organizacij. Kam bi v prihodnje še veljalo usmeriti pobudo?

Krajev, kamor bi lahko usmerili pisanje z roko, je še veliko. Ravno domovi starejših bi bili primeren kraj, pa tudi poziv ljudem, da še vedno s pismom ali čestitko koga povabijo na praznovanje ali voščijo ob praznikih, tudi osebnih. Sama vsem zaposlenim in upokojencem vedno na roko napišem čestitko in s tem pokažem, da jih cenim. Lahko bi jim na hitro poslala e-mail čestitko, a se raje usedem, napišem nekaj osebnih misli in jih pustim v njihovem službenem predalu ali na pisalni mizi. To vedno naredim ob nedeljah, ko sem v službi malo bolj svobodna.

Aktivnost, ki smo se je naučili v zgodnji dobi odraščanja, je povezana z ritmom celotnega telesa in učinkuje na naše počutje. V poslovnih okoljih uporabljajo vedno več tehnik umirjanja in treniranja čuječnosti, s katerimi povečujejo zavedanje telesa in vedenja. Kaj pa pisanje z roko?

To bi lahko bil občudovanja vreden poskus. Morda celo učenje kaligrafskega pisanja. Kako lepo ga je prejeti ali vsaj videti, saj zaradi hitrosti ne pišemo niti pol tako lepo.

Ali nam dobra veščina pisanja z roko lahko pomaga, da ostanemo konkurenčni na zahtevnem trgu delovne sile oziroma dobimo boljše karierne priložnosti?

Že dolgo nisem prejela ali videla vloge za razpisano delovno mesto, ali pa vsaj spremnega dopisa, ki bi bila ročno napisana. Na žalost bi jo morda celo narobe razumeli, kot pomanjkanje znanja računalništva. Vsekakor pa tudi lastnoročni podpis pove in razkrije marsikaj. Videla sem strašno zanimive, vredne posebne analize. Nekateri so se mi za vedno vtisnili v spomin.

Alenka Zdešar, karierni in poslovni coach